Dediščina EPK na obroke

Ko slovenska politika ne ve, kam bi z neko idejo, ustanovo ali odgovornostjo, jo rada preprosto prestavi drugam. Kot da bi težavo rešili že s tem, da na drug fascikel nalepimo novo etiketo. Tokrat je to doletelo Kulturni dom Nova Gorica.

Ne gre za vprašanje, ali mora zapuščina Evropske prestolnice kulture GO! 2025 živeti naprej. Seveda mora. Nihče razumen si ne želi, da bi po letu 2025 vse skupaj končalo v arhivskih škatlah in spominih na slavnostne govore. Vprašanje je precej bolj preprosto. Kaj ta dediščina sploh je?

Je to EPIC? Mednarodna partnerstva? Blagovna znamka? Znanje? Ljudje? Objekti? Milan Krajnc? Vse našteto? In predvsem - koliko to stane? Odgovorov ni (no, razen pri Krajncu). Je pa zato rešitev. Kulturni dom.

Ljube novogoriške duše, to je nekako tako, kot če bi nekomu podarili zlato ribico, naslednje jutro pa bi se zbudil s sinjim kitom v dnevni sobi. Nihče sicer ne ve, kdo bo plačal akvarij in ali sploh gre skozi vrata. Ampak pomembno je, da je odgovornost zdaj njegova.

Kulturni dom Nova Gorica ni prazna administrativna lupina, ki čaka na dodatne naloge. Je javni zavod z več kot štiridesetletno tradicijo, z lastnim programom, koncerti, abonmaji, filmskim programom, razstavami in številnimi drugimi vsebinami. Njegovi zaposleni že danes opravljajo delo, ki ga občinstvo pogosto vidi šele takrat, ko vse poteka brezhibno.

Toda ljudje niso plastelin. Še manj pa kloni. Če bo nekdo skrbel za projekcije filmov, drugi za EPIC, četrti za koncert, peti za festival ... kdo bo medtem opravljal delo, zaradi katerega Kulturni dom sploh obstaja? Bodo zaposlili nove ljudi? Koliko? S kakšnim denarjem? Iz katere proračunske postavke? Za koliko let? To niso zlohotna vprašanja zaposlenih (in novinarjev). To so prva vprašanja, ki bi si jih moral zastaviti vsak odgovoren ustanovitelj javnega zavoda, še preden začne spreminjati njegov ustanovitveni akt.

Namesto tega smo dobili reorganizacijo brez jasne vsebine. Najprej odločitev, potem bomo pa že nekako napisali zgodbo. Takšen pristop je v politiki postal skoraj folklora. Spomnimo se samo številnih ad-hoc rešitev prejšnje vlade Roberta Goloba, ki so bile predstavljene kot zgodovinski preboji, nato pa so jih morali popravljati, dopolnjevati ali pojasnjevati, ker se je izkazalo, da pod bleščečo embalažo manjka načrt.

Kultura si zasluži več kot improvizacijo.

Zato je referendum, ne glede na to, kako se bo končal, v resnici dobrodošel. Ne zato, ker bi morali občani odločati o vsaki organizacijski spremembi javnega zavoda, ampak zato, ker bo morda končno nekdo prisiljen odgovoriti na vprašanja, ki bi morala biti odgovorjena že pred glasovanjem mestnega sveta. V demokraciji namreč ni nič narobe, če ljudje odločajo. Bistveno bolj narobe je, če morajo odločati o nečem, česar jim prej ni nihče zares pojasnil. •