Slovo briškega vinarja Otona Reye

Oton Reya je sodil med manjše vinogradnike, saj je obdeloval zgolj 3,5 hektarjev s trtami posajenih površin, toda med velike vinarje, ki so raziskovali in dokazovali potencial briških vin. Ni mu bilo do nastopanja na sejmih, do zbiranja priznanj in medalj: bolj mu je bilo do mnenja tistih, ki so se oglasili na njegovem domu v Kozani, kjer sta z življenjsko sopotnico Anjo Medved pred leti uredila tudi Hišo vina, manjši objekt za bivanje gostov. Vsakega je znal sprejeti odprtih rok, se mu posvetiti, mu povedati vse o Brdih, o briški opoki in o briških vinih, pa tudi o ljudeh in njihovih običajih, o posebnosti briške govorice. Zanj je bil najbolj bogat tisti človek, ki je imel največ časa. In Oton je sodil med ljudi, ki je to bogastvo rad delil z drugimi. Ob prasketajočem ognju v kaminu, pod murvo ali v kleti med sodi, za katere je rad rekel, da jih ima “ravno prav”.

Ponosen je bil na merlot

Ravno prav za njegovo usmeritev, da je za večino polnitev uporabljal zgolj enoletno dozorevanje vina v lesu, kar pa jim daje zadostno popotnico za dolgoživost. Oton Reya je začel nastopati z lastno blagovno znamko leta 1997, ko mu je bilo škoda prodati vina tistega izjemnega letnika kot odprta. Takrat je sam s seboj sklenil dogovor, da bo stekleničil zgolj vina, ki se mu bodo zdela najboljša. Prisegal je na zrelost in polnost, vendar je znal presenetiti tudi s svežima chardonnayjem in belim pinotom. Ostalemu belemu grozdju (jakotu, rebuli, sivemu pinotu) je namenjal enotedenske maceracije, v posebej ugodnih letnikih tudi daljše - takšnemu oranžnemu vinu je nadel šaljivo ime orangoton. Najbolj ponosen pa je bil na svoj merlot, ki ga je imel za sveti gral. V starem očetovem vinogradu je naletel na redek klon, ki bi ga lahko označili za merlot z rdečim pecljem. S cepiči tega merlota so mu v trsnici naredili cepljenke, s katerimi je obnovil star vinograd in tako ohranil neprecenljivo dediščino.

Ustvarjanje trenutkov

Neprecenljiva je tudi dediščina, ki jo on pušča ostalim. Redkokdo si je tako zelo znal vzeti čas za drugega, kot prav Oton. Postavil si je pravila, v katerih je bil v ospredju človek. Potrjeval se je tako z delom kot z druženjem, sledeč neki svoji rokerski filozofiji, po kateri smo na svetu zato, da ustvarjamo trenutke, ki se jih bomo še dolgo spominjali. Oton nam bo manjkal, še dolgo pa nas bo družil spomin nanj. •