Velike razlike med šolami
Na Inštitutu za družboslovne študije (IZDŠ) ZRS Koper v okviru projekta Obzorja 2020 “Micreate - Otroci priseljenci in priseljenske skupnosti v spreminjajoči se Evropi” izvajamo več raziskav v desetih državah EU in Turčiji.
Projekt Micreate poteka v številnih državah.
Inštitut za družboslovne študije ZRS Koper, pod vodstvom dr. Mateje Sedmak in dr. Barbare Gornik, vodi in koordinira konzorcij 15 partnerjev in več kot 80 raziskovalk in raziskovalcev, ki preučujejo procese vključevanja otrok priseljencev preko izobraževalnega sistema v evropske družbe. Končni cilj projekta je promocija in uvajanje takšnega pristopa k integraciji, ki bo v večji meri upošteval izkušnje, mnenja in perspektivo priseljenih otrok.
Doslej opravljena analiza medijskega in političnega diskurza, obstoječe zakonodaje in regulativ ter raziskave izvedene med predstavniki vladnih in nevladnih organizacij, stroke in učitelji, učenci ter dijaki na izbranih osnovnih in srednjih šolah po Sloveniji izpostavljajo, da je v zadnjih letih na področju vključevanja priseljenih otrok zaznati premik na bolje. Večja je ozaveščenost glede medkulturne različnosti in šole so bolj inkluzivne. So pa razlike med šolami velike. Velika je raznolikost v postopkih sprejema in vključevanja otrok ter šolskih protokolih.
Obstoječi ukrepi ministrstva za izobraževanje so pri vzpostavljanju šolanja na daljavo povsem spregledali posebne potrebe priseljenih otrok.
Na splošno so osnovne šole v primerjavi s srednjimi bolje organizirane, kar se tiče celovitega pristopa k integraciji priseljenih otrok, vendar ne vse. Ključni izziv je, kako poenotiti naslavljanje večkulturnosti in integracijo med šolami. Dejstvo je, da strategije in priporočila za uspešnejšo integracijo priseljenih otrok ministrstva za izobraževanje, znanost in šport niso zavezujoča. Posledično je proces vključevanja v veliki meri prepuščen ozaveščenosti in pripravljenosti posamezne šole, ravnateljice/a in učiteljev. Izpostavlja se potreba po bolj poenotenem in zavezujočem sistemskem pristopu, stabilnejšem financiranju šol v ta namen, trajnostih programih in kontinuiranem (do)izobraževanju zaposlenih na šolah. Izpostavlja se tudi potreba po bolj holističnem pristopu: trenutno je največji poudarek predvsem na učenju jezika, medtem ko so drugi kulturni, psihološki in socialni vidiki zapostavljeni. Integracijo se preredko dojema kot celovit proces, v katerega bi morali biti aktivneje vključeni tudi starši, lokalni otroci in starši ter celotna lokalna skupnost. Opažen je manko zavedanja, da gre pri integraciji za dvosmeren proces in odgovornost za uspešno integracijo v (pre)veliki meri sloni na otroku. Priča smo tudi odsotnosti otrokosrediščnega pristopa, to je upoštevanju perspektive otrok, njihovih glasov, pogledov in izkušenj.
V naših raziskavah smo opazili, da se bo družbena neenakost pri priseljenih otrocih zaradi epidemije covid-19 in posledičnega šolanja na daljavo še poglobila. Obstoječi ukrepi ministrstva za izobraževanje so pri vzpostavljanju šolanja na daljavo povsem spregledali posebne potrebe priseljenih otrok (vse informacije so zgolj v slovenskem jeziku, ukinjene so bile dodatne ure slovenskega jezika inp.), proces integracije je upočasnjen. Je pa vsekakor potrebno upoštevati raznolikost med priseljenimi otroki in vpliv dejavnikov kot so njihov socio-ekonomski status, spol, kulturni kapital ter drugih.
Posebej ranljivi so otroci nastanjeni v azilnih domovih, sami ali z družinami, katerim so pogosto kratene osnovne pravice, kot so pravica do izobraževanja, zdravstvene oskrbe, socialnega varstva, svobodnega izražanja mnenj in veroizpovedi, kot tudi pravica do življenjske ravni, ki ustreza njihovemu telesnemu, mentalnemu in socialnemu razvoju.