Življenje v zgodovini

Pravi, da besedo betežen razume šele po 90. letu starosti, a njegov stisk roke je še krepek. Zorko Simčič, ki bo 19. novembra dopolnil 98 let, bralca skozi svoje življenje, polno begunstva, literature in zanimivih osebnosti, popelje v Dohojenih stopinjah. Knjiga, izdana pri Beletrini, je “verjetno najdaljši intervju v slovenski literaturi”, pravi Simčičev spraševalec France Pibernik.

LJUBLJANA > Pisatelj Zorko Simčič se je leta 1921 rodil v Mariboru in se po drugi svetovni vojni uveljavil kot eden naših najpomembnejših zdomskih pisateljev in organizator slovenskega kulturnega življenja v Argentini. Ni bil domobranec, brata Mirko in Drago pa. Ubili so ju, on pa je preživel Gonars in se pred partizani najprej umaknil na Koroško, zatem v Rim, Trst in nazadnje zaradi nestrinjanja s komunističnim režimom kot “avtoeksilant” v Argentino.

Na prvih straneh nove knjige prednjači Primorska - njegovi starši so skupno življenje začeli v Biljani, rod Simčičev naj bi v Goriška brda prišel iz Istre. Starši so se v Maribor preselili, ko so Brda zasedli Italijani.

Zorko Simčič

pisatelj

“Za politično delo nimam talenta. Ne bi mogel biti v stranki, kjer morajo biti enoglasni.”

Stičišče v Brdih

Prav v Brdih je poklicno pot pričel sedem let mlajši literarni zgodovinar France Pibernik.Po diplomi na ljubljanski slavistiki leta 1955 so ga po administrativnem postopku poslali v Novo Gorico, od tam pa na nižjo gimnazijo na Dobrovo. Stanoval je pri Gradnikovih v Medani in obiskoval Gorico, kjer je v slovenski knjigarni na Travniku lahko listal tudi v Jugoslaviji nedosegljivo, prepovedano literaturo. V številkah buenosaireške revije Meddobje je naletel tudi na ime Zorka Simčiča ...

“Zanimivo pa je, da je on prej bral mene kot jaz njega,” se je pred dnevi na srečanju z novinarji v Beletrinini knjigarni v Ljubljani nasmehnil Pibernik. Simčič je v Buenos Airesu bral revijo Prostor in čas, v kateri je Pibernik v letih 1972-1974 objavljal svoja dopisovanja s slovenskimi pesniki. Pisatelja so v Argentini pritegnili zlasti odgovori Janeza Menarta. Z njim si je začel dopisovati, prav pri Menartu pa je zatem stik s Simčičem poiskal Pibernik, ko je leta 1983 začel zbirati gradivo o pesniku Francetu Balantiču, domobrancu, o katerem je Simčič pisal že davno prej.

V osemdesetih letih sta si Simčič in Pibernik dopisovala čez ocean, po pisateljevi vrnitvi v osamosvojeno domovino pa sta se začela tudi osebno srečevati. Pogovore za knjigo sta začela v letih 2000-2001, nadaljevala sta jih šele predlani in jih lani tudi dokončala.

Zgodovina iz prve roke

Knjiga Dohojene stopinje je v zbirki Beletrina edinstvena, poudarja urednica Špela Pavlič: “To ni leposlovje, ni esej, so intervjuji, pogovori. Knjigo lahko beremo na dva načina hkrati, kot zelo dragoceno osebno pričevanje in kot že skoraj zgodovinski dokument.”

Simčič sedem let mlajšemu, 90-letnemu spraševalcu Piberniku, dobremu poznavalcu slovenske medvojne in povojne literature, pravi “mladenič”. Z njim se na skoraj 500 knjižnih straneh sprehodi skozi svoje razgibano življenje. Iz odgovorov bralec po uredničinih besedah lahko razume tudi genezo Simčičevih romanov; največ govori o znamenitem Človeku na obeh straneh stene iz leta 1957 ino Poslednjih desetih bratih, s katerimi je leta 2012 pri Beletrini sklenil leposlovno ustvarjanje ... in leto zatem prejel veliko Prešernovo nagrado.

“Po zgodovinski plati je knjiga Dohojene stopinje pomembna, ker opisuje slovensko medvojno in povojno begunstvo, ki ga v formalnih obrisih sicer poznamo, kompleksno podobo tistega časa pa dobimo šele skozi osebne izkušnje,” še dodaja urednica. “To je zgodovinski dokument tudi zaradi Simčičevih opisov ljudi, ki so nam manj znani - to so znanstveniki, misleci, filozofi in drugi, ki so živeli in delovali zunaj matične domovine, a so zelo pomembni tako za svoja področja kakor tudi za povezovanje kulturne zavesti Slovencev po svetu.”

Za politiko nima talenta

Simčič je zelo hvaležen tako urednici kakor lektorici Špelci Mrvar, ki ni odpravila le jezikovnih napak, ampak tudi več drugih netočnosti ter avtorjema priporočila dodatna pojasnila: “Midva namreč poznava ozadje vsega, o čemer sva se pogovarjala, in to ali ono se nama je zdelo samoumevno. Poleg tega v sproščenem pogovoru marsikaj izpustiš, Špelca Mrvar pa je mislila tudi na bralca.”

Na vprašanje, zakaj v knjigi ne govori tudi o politiki, Simčič odrezavo odgovori: “Ker me to ne zanima.” In doda: “Nikdar nisem bil član nobene politične stranke. Zanimam se za politiko, pa še kako, že pri osmih letih sem v Mariboru hodil brat časopisa Slovenec in Jutro, prilepljena na steni. Za politično delo pa nimam talenta. Ne bi mogel biti v stranki, kjer morajo biti enoglasni. Kakor je dejal Graham Greene: pisatelj naj političnih kolesc ne maže z oljem, ampak naj mednje meče pesek.”

Ne politika, zanimala ga je književnost. Doma v mapah še hrani gradivo o Otonu Župančiču, Stanku Majcnu, Franu Saleškem Finžgarju, Edvardu Kocbeku ... O njih je želel kaj več napisati na stara leta. “Iluzije!” se smeji.  

---