Vsega vendarle ni mogoče kupiti

Luna Jurančič Šribar je svoj prvenec Starinarnica v koprskem Domu knjige predstavila na svetovni dan knjige, predmeta, ki ga občuduje in je zanjo zatočišče pred ponorelim svetom. Zgodbo, polno izdelanih karakterjev, humorja in vere v človeka, je izdala Mladinska knjiga.

Obsijana z žarki zahajajočega sonca je Luna J. Šribar opisovala svojo ljubezen do knjig in pisanja. Foto: Alenka Penjak
Obsijana z žarki zahajajočega sonca je Luna J. Šribar opisovala svojo ljubezen do knjig in pisanja. Foto: Alenka Penjak

KOPER > “Gospod Sensa ga z nasmeškom opazuje in končno mu uspe ujeti njegov pogled. Kupca zmedejo njegove tople, globoke oči, za hip celo pomisli, da se mu pravzaprav ne mudi toliko, prvi sestanek je šele ob devetih, morda pa bi si le malo podrobneje ogledal starinarno. Starinar izkoristi trenutek njegove nezbranosti in mu ponudi kavo. Oranžna meblo lučka se rahlo zatemni in ustvari bolj pomirjujoče vzdušje. Gospod Sensa v ozadju pristavi za kavo in se vrne k Oskarju: 'A iščeva kaj posebnega?'”

Da, iščeta in tudi najdeta, a kaj ko predmet ni na prodaj. Razen če ... Roman Starinarnica Lune Jurančič Šribar je napisan tako, da ga prebereš v enem dihu. In se vrneš, podčrtavaš stavke, se smejiš s frizerko Milo, trpiš z Ninočko, upaš v preobrazbo Ilije in Oskarja ter držiš pesti, da bodo modrosti gospoda Sense našle pot do slehernika.

Luna J. Šribar, etnologinja in kulturna antropologinja: “Nekatere obiskovalce starinarnice preseneti pravilo, da predmeti niso naprodaj, kar je zaušnica kapitalizmu, v katerem je vse naprodaj.”

Ljudje z roba družbe

Luna J. Štibar je v Starinarnici združila več svojih življenj. V zgodbo, v kateri je, kot pove v spremni besedi, vse res, je vnesla svojo strast do rabljenih predmetov, kritiko potrošništva in vero v preobrazbo človeštva, ki je možna, ko najdemo nekaj, s čimer soustvarjamo smiselnost sveta. “Nekatere obiskovalce starinarnice preseneti pravilo, da predmeti niso naprodaj, kar je zaušnica kapitalizmu, v katerem je vse naprodaj,” je pojasnila med koprskim pogovorom z novinarjem Andražem Gombačem. Odkar pomni, jo vleče k ljudem, ki se ne prilagajajo merilom prevladujoče družbe.

Po izobrazbi je etnologinja in kulturna antropologinja, živi in dela v Ljubljani, a dobro pozna tudi Sv. Anton pri Kopru, kjer je doma njena mati; odraščala je ob mami feministki in očetu sindikalistu.

Kralji ulice in mačke

Roman Starinarnica je zorel nekaj let. Avtorica ga je želela končati, a jo je vodil na napačna pota. Nakar je kot “zelo ponosen mentor” vskočil pisatelj in publicist Miha Mazzini, ki je za mentorski program Zavoda Ypsilon sklenil nekomu pomagati od ideje do končnega rokopisa. Z njim je Luna J. Šribar razdelala osnovno strukturo poglavij, ko pa je dobila okvir, je avtorica lahko počela, kar je hotela. Se literarno izživljala in tudi spremenila načrtovani konec romana. Ker je tako hotela zgodba.

Pisala je vsak dan eno leto in v domišljijskem svetu iskala upanje, ki ji ga delo z brezdomci pri časopisu Kralji ulice ali soočanje z ignoranco vladajočih struktur včasih nagrize. Po drugi strani pa oporo najde v zadrugi Stara roba, nova raba, kjer zaposlujejo nekdanje brezdomne ljudi in po simbolnih cenah prodajajo stvari, ki jih dobijo v dar.

Pisala pa bo še in tudi naslov naslednjega romana že ima: Grizolda in maček. Življenje z mačkami je namreč še kako posebna izkušnja.


Najbolj brano