Simona Semenič: “Vse je mogoče spraviti na oder”

“Simona Semenič je vsestranska gledališka ustvarjalka. Ni le dramatičarka, temveč je dramaturginja, performerka, režiserka in gonilna sila pri vzpostavljanju produkcijskih pogojev za kontinuiran razvoj slovenske dramske pisave. Simona Semenič je ena najpomembnejših sodobnih slovenskih gledaliških osebnosti,” so zapisali v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada, ki jo bo Simona Semenič prejela drevi na proslavi v Cankarjevem domu.

AJDOVŠČINA, LJUBLJANA > Simona Semenič se je leta 1975 rodila v Postojni, odraščala v Ajdovščini, zadnji dve desetletji pa živi in ustvarja v Ljubljani. Oblikovala je zelo prepoznavno pisavo: v svojih igrah prepleta dramatiko, prozo in poezijo, osebno izpovednost in družbeno kritiko, v didaskalijah ne deli napotkov gledališkemu režiserju, temveč pogosto kramlja z bralcem, vse piše z malo začetnico, le redko uporablja ločila in rada si privošči nenavadne naslove. Za okus: v njenem opusu je tudi drama zgodba o nekem slastnem truplu ali gostija ali kako so se roman abramovič, lik janša, štirindvajsetletna julia kristeva, simona semenič in inicialki z. i. znašli v oblačku tobačnega dima - krajše imenovana le gostija.

Dve veliki in šest malih nagrad

Veliki Prešernovi nagradi za življenjski opus bosta drevi v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma prejela pesnik Boris A. Novak in baletnik Janez Mejač. Nagrade Prešernovega sklada za dosežke v minulih dveh letih so si poleg dramatičarke in performerke Simone Semenič prislužili še snemalec Marko Brdar, igralec Matej Puc, koreografinja in baletna solistka Valentina Turcu, fotograf Boris Gaberščik in intermedijska umetnica Maja Smrekar.

Za drame 24 ur (2006), 5fantkov.si (2008) in sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije (2014) je prejela Grumovo nagrado za najboljše domače dramsko besedilo leta, za gostijo (2011) in tisočdevetstoenainosemdeset (2013) pa Šeligovo nagrado. Lani je koprski KUD AAC Zrakogled izdal njen knjižni prvenec me slišiš?, zbirko treh monodramskih izpovedi, v katerih Simona Semenič odkrito pripoveduje o življenju z epilepsijo ter vsakodnevnih borbah samozaposlene v kulturi in matere samohranilke. Kmalu zatem so pri Beletrini izšle še njene tri drame.

Simona Semenič

dramatičarka in performerka

“Z mano primerljiv nemški avtor z eno dramo preživi dve leti, jaz pa bi morala v istem času napisati šest dram in doseči uprizoritev vsake od njih, pa še dvomim, da bi živela tako dobro kakor nemški kolega.”

> Nagrado boste prejeli na predvečer 169. obletnice smrti Franceta Prešerna in v letu, ko obhajamo 100. obletnico smrti Ivana Cankarja. Torej: Prešeren ali Cankar?

“Ojoj! Poleg otroških pesmi, ki se jih s sinom sproti učim za šolo, znam samo eno 'odraslo', in ta je Prešernova: Sem dolgo upal in se bal, slovo sem upu, strahu dal; srce je prazno, srečno ni, nazaj si up in strah želi.”

> Jo čutite?

“Čutim, že od otroštva me nagovarja. Kot najbrž vsakega. Poleg tega sem starejšega sina poimenovala Črtomir ...”

> Po glavnem junaku Krsta pri Savici ?

“Seveda.”

> Mlajši sin je Vitomil. Po Zupanu?

“Po Zupanu.”

> Ste ga radi brali?

“Sem ga, a to niti ni bilo odločilno. Ime mi je všeč, pa še redko je. Otrokoma sem hotela dati malce daljši imeni. Ko se je rodil Črtomir, pred sedemnajstimi leti, so bila moderna kratka imena, ki mi niso bila ravno všeč. Obenem se Črtomir lahko skrajša v Črt, Vitomil pa v Vito. Pa še nekaj je - oba, Črtomir in Vitomil, imata v imenu sedem črk, sedem pa je pravljično število. Sem malo mahnjena na številke, vseskozi jih premlevam in seštevam. Kadar vidim registrsko številko na avtu, hitro seštejem cifre na njej. Taki imeni otrok sem izbrala tudi, ker imata lep pomen: Črtomir zame ni tisti, ki črti mir, ampak tisti, ki miri črte, hišne duhce. Vitomil pa je gospodar miru. Recimo.”

> Ni pa noben sin Ivan.

“Ne, ni. Pa mi je Cankar zelo ljub. V osnovni in srednji šoli ga nisem marala, brati sem ga začela pozneje. Kot dramatik mi ni blizu, bolj mi je Slavko Grum. Kot pisec črtic pa je Cankar vrhunski, med najboljšimi ne le v Sloveniji. Mojstrski je v jeziku in vsebini.”

Tekst je super, ampak ...

> Omenili ste Gruma. Še eden dramatik je baje zelo vplival na vas - Dušan Jovanović.

“Seveda, bil je mentor našega letnika na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Tudi študentje dramaturgije smo morali hoditi na njegove vaje, je vztrajal pri tem. Sodelovanje pri produkcijah na akademiji mi je zelo koristilo, odpiralo mi je nove poglede na dramatiko, gledališče, interpretacijo dramskih besedil ... Dušan je znal v vsaki dramski repliki prebrati morje pomenov, o katerih se mi ni niti sanjalo. Njegove razlage tekstov so bile fascinantne in so mi pozneje pomagale tudi pri pisanju.”

> Vam je Jovanović že takrat pokazal, da si avtor lahko drzne več, seže čez meje, ruši konvencije?

“Niti ne, takrat še nisem pisala, na akademiji nismo imeli dramskega pisanja. Do rušenja konvencij sem prišla pozneje, skozi prakso, z delom pri različnih predstavah z različnimi režiserji. Ključno je bilo prijateljevanje z Rokom Vevarjem, sošolcem na akademiji, študentom režije. Z njim sem hodila na predstave neodvisne produkcije, vstopila v te kroge.”

> “Simona, tako ne gre!” Ste to velikokrat slišali?

“Sem, to mi je rekel tudi Dušan Jovanović! (smeh) Najpogosteje so mi rekli, da sem napisala super tekst, a da je žal neuprizorljiv. Na neki točki sem to začela verjeti tudi sama. Ko sem napisala gostijo, se mi je res zdela neuprizorljiva. Tam je didaskalija ena taka ... verbalna diareja. Že med pisanjem sem razmišljala, da bodo to gotovo črtali, če se bo sploh kdo lotil uprizoritve. Potem pa sem si ogledala uprizoritev v režiji Primoža Ekarta in opazila, da so črtali smo kakih pet stavkov. Didaskalijo je igral Branko Jordan, truplo pa Iva Babić. Bila sta odlična, vse je štimalo, vsaka beseda je bila na svojem mestu. Ta predstava mi je dokazala, da ne moremo kar tako presojati, kaj je uprizorljivo in kaj ni. Podobno se mi je potrdilo, ko so študentje akademije v režiji Nine Rajić Kranjac v letniku Tomija Janežiča uprizorili tisočdevetstoenainosemdeset. Tudi za to dramo so mi govorili, da je neuprizorljiva, da je bolj filmska kot gledališka, ker ima veliko skokov skozi čas in podobnega. A verjela sem, da jo je mogoče uprizoriti, le ustvarjalci morajo biti dovolj domiselni. Vse je mogoče spraviti na oder.”

> Ne pišete velikih začetnic in redko uporabljate ločila - vas kdaj preseneti, kako jih postavijo gledališki ustvarjalci?

“Niti ne. Včasih me kaj zmoti, a ni povezano z ločili. Kakšno stvar na oder postavijo drugače, kakor sem si zamislila. A velikim začetnicam in ločilom se ogibam prav zato, da interpretom omogočim več svobode.”

> Bi danes, po toliko besedilih, sploh zmogli napisati dramo z velikimi začetnicami in ločili?

“Zadnji tekst, komedijo, sem postavila v Vipavsko dolino leta 1963 in najprej pisala po svoje, potem pa vse popravila, dodala velike začetnice in ločila. Pa tekst ni bil več v redu! Bil je okoren, kategoričen, dokončen, tog. Še enkrat sem šla skozi in vse vrnila v prvotno stanje. Raje imam, da je besedilo brez ločil in vsak stavek v svoji vrstici, kakor pri sodobni poeziji.”

Bodo talenti obupali?

> V Ljubljani živite že dvajset let, mar ne?

“Bo že dvajset, res je. Študirat sem prišla leta 1994, pustila študij, se vrnila v Ajdovščino, leta 1998 nadaljevala in končala študij. In ostala tu.”

> A je v glasu še zelo slišati ajdovski dialekt.

“Dikcija je ajdovska, res, a besede sem zamenjala. Narečnih ne uporabljam več, ker me niso razumeli.”

> Svoje drame pa še zmeraj postavljate v domače kraje. Ostajate Ajdovka? Ali ste tudi Ljubljančanka?

“Ne, kje pa, Ljubljančanka nisem! Če se že moram opredeliti, potem se za Ajdovko. A se ne morem identificirati z nobenim krajem. Ajdovščina je prav gotovo moj domači kraj, tam so moji starši, sorodniki, prijatelji, sošolci, tovarišice, tisto, kar me je oblikovalo ...”

> Ste tam vstopili v svet gledališča?

“Moja sestrična je igralka Lara Jankovič. Pred mano je študirala na akademiji, s čimer je že vplivala name. V osnovni in srednji šoli sem obiskovala dramski krožek, sicer pa se nisem kdove kako ukvarjala z gledališčem. Pisala sem že kot majhna, zgodbice in poezijo, potem sem pa še to nehala.”

> Ste obiskovali Primorsko dramsko gledališče?

“Pravzaprav malo. Dokler je bila Lara tam zaposlena, sem hodila na njene predstave, sicer pa nisem bila nikoli kaka posebna oboževalka gledališča. Zmeraj mi je bil bliže film.”

> Zakaj pa potem niste šli v filmski posel?

“Na akademiji sem vpisala dramaturgijo in z Rokom Vevarjem leta 2001 naredila svojo prvo predstavo Polna pest praznih rok. S filmom sem imela malo izkušenj, a ugotovila sem, da je tam vse odvisno od nekih tehnikalij in da moraš upoštevati kup dejavnikov, ki so mi odveč. Tudi v gledališču je produkcija nujno zlo, a mi je ta proces veliko bliže. Je bolj živ, organski. In zdi se mi, da goli oder prenese več kot film z vsemi posebnimi učinki vred.”

> Pred nekaj leti so v SNG Nova Gorica uprizorili vašo dramo 24 ur v režiji Jake Ivanca, sami pa ste tam režirali besedilo Andreja Skubica Hura, Nosferatu! Radi režirate?

“Kaj pa vem. Rada, a se ne bi ničesar lotila samo zato, da bi zaslužila denar. Skubičev tekst, ki sem ga režirala v koprodukciji novogoriškega gledališča, zavoda NETA in Slovenskega mladinskega gledališča, mi je blizu. Govori o punčki z Dravetovim sindromom, hudo obliko epilepsije. Delala sem z odlično ekipo in ta predstava mi je povrnila nekaj vere v institucionalni teater. (nasmešek) Sicer pa režiram svoje predstave, ki niso tipične: posedem se na stol in govorim.”

> Vendar zadnja leta več pišete, manj nastopate.

“Res je, a zelo rada nastopam v performansih. Letos naj bi nastopila na Mestu žensk, pa zdaj ne vem, ali kaj bo, saj Mesto žensk ni dobilo podpore ministrstva za kulturo. Rada tudi učim, vodim delavnice dramskega pisanja v Trubarjevi hiši literature. Tega ne počnem le, ker želim svoje znanje prenašati na druge, ampak tudi iz čisto sebičnega vzgiba: ker se od učencev tudi sama ogromno naučim.”

> Imamo Slovenci veliko mladih talentov?

“Jih imamo, a razmere za delo so, kakršne so, zato se bojim, da bo marsikateri talent prej ali slej preprosto obupal. Kar se mi zdi neizmerna škoda.”

> Vi ste imeli veliko vzrokov, a niste obupali.

“Res je, vztrajam, a za to plačujem visok davek, kar se pozna na mojem zdravju. Zmeraj daljša so obdobja, ko ne morem delati nič. Davek plačujejo tudi vsi okrog mene, kar je še slabše. Nagrade Prešernovega sklada sem toliko bolj vesela, ker bom z denarjem pokrila luknjo po dveh mrtvih sezonah, v katerih nisem uspela sodelovati pri nobeni predstavi in uprizorili niso nobene moje drame. Ne zmorem toliko producirati, da bi imela zelo povprečno, dostojno življenje in da bi otrokoma lahko omogočila minimum, krožke in podobno. K sreči je drama najbolj rentabilna, bolje plačana kot roman ...”

> ... če je uprizorjena.

“Seveda, če je uprizorjena. Z mano primerljiv nemški avtor z eno dramo preživi dve leti, jaz pa bi morala v istem času napisati šest dram in doseči uprizoritev vsake od njih, pa še dvomim, da bi živela tako dobro kakor nemški kolega. Tega seveda ne morem doseči. Šest dram v dveh letih ne bi mogla napisati niti zdrava in brez otrok, v optimalnih razmerah, kjer bi namesto mene kdo kuhal, pral ...”

> Kdo med bralci utegne pomisliti, da ste izjema - pa je vaš primer najbrž kar pravilo v današnji slovenski kulturi.

“Saj to mi gre pri vsem skupaj najbolj na živce: vseskozi se pritožujem, pa mi gre fantastično v primerjavi z večino kolegov. Ne vem, od česa živijo. Meni tukaj in zdaj skoraj ne bi moglo iti bolje, kot mi gre. Velik problem je prekernost. Dokler si zdrav, še nekako gre, zalomi pa se, kadar zboliš. Ne samo v kulturi, to velja za samozaposlene na splošno. Ko zboliš, nimaš bolniške, čaka te mizerna pokojnina ... Jasno: si pod stresom, več in več moraš delati, si pod še hujšim stresom, hitreje zboliš, vrtiš se v začaranem krogu. Kdor je zaposlen, morda res doživlja vsakodnevni mobing, a kadar zboli, gre lahko na bolniško in prejema osemdeset odstotkov redne plače. Jaz pa ne dobim nič, le po 31 dnevih bolniške dobim mizeren denar z zavoda za zdravstveno zavarovanje, saj mi ministrstvo plačuje najnižje prispevke. Še bi lahko naštevala krivice in nelogičnosti, a kot pravim: jaz vsaj dobivam nagrade, tiskajo me, tudi uprizarjajo. Kaj pa naj rečejo tisti, ki so na slabšem?! So ravno tako pomembni za slovensko kulturo, morda imajo le manj sreče. Vse to zelo siromaši našo umetnost, naš narod.”

---