Svetlana Makarovič v Izoli o fašistih in domoljubju

“Rdeča zvezda naj sije v prihodnost sveta brez kletk, brez meja, brez sovraštva,” je sinoči v Kulturnem domu Izola na razprodanem koncertu Nosil bom rdečo zvezdo dejala Svetlana Makarovič.

Odpri galerijo

IZOLA > Na nekdanji dan republike sta bila nabita tako dvorana kakor oder, na katerem se je vrhunski pesnici, pravljičarki in šansonjerki pridružilo več kot 50 pevcev, glasbenikov in igralcev. Dve uri in pol so se bratili ob veliki rdeči zvezdi sredi odra, simbolu svobode, enotnosti, bratstva in upora zlu. Ob simbolu, ki še sije, četudi je bil v zgodovini večkrat zlorabljen.

Italijanski fašisti in slovenska skrajna desnica

Dve uri pred koncertom so v avli kulturnega doma pripravili okroglo mizo o ponovni razrasti fašizma v Italiji in skrajne desnice v Sloveniji. Povezovalec pogovora, novinar Erik Valenčič, je najprej pojasnil projekcijo fotografije v ozadju: “Ta fotografija je bila zame povod za okroglo mizo. Na njej se nasmejana rokujeta predsednik SDS Janez Janša in Andrea Picchielli, eden mlajših in hitro vzpenjajočih se predstavnikov italijanske Lige. Fotografija je nastala junija letos in Picchielli jo je objavil na svojem facebook profilu, pod njo pa med drugim zapisal: 'Najini stranki imata veliko skupnih stališč o številnih političnih temah.' Vemo pa, da predsednik Lige Matteo Salvini kot italijanski notranji minister ni preprečil nedavnega neofašističnega shoda v Trstu, ampak ga celo blagoslovil. In minister za družino Lorenzo Fontana, ki prav tako prihaja iz Lige, si je prizadeval za odpravo zakona, ki prepoveduje rasno diskriminacijo in poveličevanje fašizma. Ni mu uspelo, mogoče pa mu bo kdaj drugič.”

Lahko samo ugibamo, kakšne so skupne vrednote, ki jih predsednika strank pozdravljata s stiskom rok, je dejal Valenčič in med drugim poudaril, da si morajo svobodoljubni ljudje nazaj vzeti besedo domoljubje, ki jo je ugrabila skrajna desnica. Svetlana Makarovič soglaša: “Pod to zlorabljeno besedo se skriva nacionalizem, ki je samo korak stran od nacizma. V ustih desničarjev tako imenovano domoljubje ne pomeni, da ljubim svoj dom, ampak - sovražim tuji dom. Sovražim vse, kar je nekoliko drugačno. Zato smo se ogradili s strahopetno in zlobno, morilsko rezilno žico, zato živimo v kletki. Ta fašistoidnost se je začela že v Jugoslaviji, že takrat je dobivala mlade, se začela razmnoževati kot mrčes.”

Treba se je premakniti naprej, začeti, pa čeprav bo šlo počasi in bosta trem korakom naprej sledila dva nazaj. “A ne smemo ostati na mestu in biti tiho, ne smemo obupati,” bodri pesnica. “Sem stara in ne bom doživela kakega bistvenega obrata na bolje. A mislim na tiste, ki pridejo za nami. In verjamem, da se bo svet odprl, postal svet odprtih vrat. Ne samo odprtih - vrata bodo sneta s tečajev! Tak svet mora priti. Ko je enkrat doseženo dno, ko je vse videti brezupno, prav takrat se začne napredek. Nekega dne bo jasno, da na tem planetu ne obstaja nobena oseba, ki je ilegalna. Ne obstaja ilegalni migrant. Vsak ima pravico, da gre, kamor želi, kamor ga peljejo sanje, kamor ga žene obup. In naša dolžnost je, da ga sprejmemo, če smo suverena država. Kajti suverenost države se kaže v tem, da je gostoljubna, da je odprta vsemu, tudi tistemu, kar se zdi drugačno, pa v bistvu ni. Bolečina ne pozna nacionalnosti, domotožje je vedno enako.”

Na nevarnost zgodovinskega revizionizma so med razpravo opozorili Irena Urbič, Marko Sosič in Martin Lissiach. Soglašali so, da moramo rešitev iskati v povezovanju ljudi, druženju in celo v preprostemu branju, kultiviranju, ki je že samo po sebi upor fašizmu.

Najprej je zapela Izola

Na koncertu so najprej nastopili domačini. Moški pevski zbor Izola pod vodstvom Antona Baloha je polno dvorano na noge uvodoma dvignil z Internacionalo, zatem pa zapel še Nocoj, tovariši, v napad, Pesem XIV. divizije in druge borbene, ob izteku prvega polčasa pa poslušalce na noge in k prepevanju spet spravil z Vstajenjem Primorske. Vmes je na oder prikorakal še Drago Mislej - Mef. “Svoboda je moja, svoboda je tvoja, vsak jo ima. Svoboden je človek, ki svobode ne da,” je zapel v Svobodi, ki jo je z Bilečanko spremljal izolski zbor, medtem ko se je Mefova Padle so zastave iztekla v uspešnico Vana MorrisonaGloria.

Martina Feri je ob spremljavi zamejske skupine Ovce zapela Bella ciao in Sivi sokole, odo partizanskemu komandantu Savi Kovačeviću, ki je padel v bitki na Sutjeski, pevec in kitarist Aljoša Saksida pa je opozoril, da prav tega dne mineva 70 let od smrti pesnika in rojaka iz Nabrežine - Igo Gruden je izkusil kar tri italijanska koncentracijska taborišča, v ljubljanskem zaporu pa je napisal pesem Celica številka pet, ki je uglasbena zazvenela tudi v Izoli.

Ob veliko rdečo zvezdo sredi odra je s kitaro sedel tudi Rudi Bučar.“Sanjamo z odprtimi očmi in gledamo na lepe stvari,” je zapel v pesmi Tisti ljudje, priredbi De Gregorijeve protivojne klasike Generale pa je sledila še Drugačna, topla pesem o zvezdi, četudi ne nujno rdeči.

Zarepal je tudi povezovalec koncertnega programa Darko Nikolovski in pozornost pritegnil zlasti z žalostnim in jeznim portretom domovine Zlovenija, moja dežela.

Dokler bodo fašisti ...

Drugi polčas koncerta so tkali igralsko-glasbeni gostje, povečini s pesmimi Svetlane Makarovič. Pianist Joži Šalej, tolkalec Blaž Celarec, basist Nino de Gleria in trobentač Andrea Pandolfo so Janjo Majzelj spremljali skozi Norce, primorsko Giuliano in predsedniku republike posvečenega Slinarja. Svetlana Makarovič je v Kletki ptiču pela, kako dobro je, da je samo žival, ki se ne zaveda svoje ujetosti (ali pač?), z izrazitim primorskim naglasom pa postregla v Ribiški. Tomaž Mihelič - Marlenna je nanizal več pesmi, od satirične Na gori Dajdam do Agate sredi zrelega žita, Ivan Rupnik je upodobil maminega sinčka in brezobzirnega povzpetnika Primoža, nastopili so še Maida Džinić Poljak (Konjuh planinom) Aphra Tesla (Djelem djelem in Zemljanka), Polona Vetrih (Adios Querida in Eli, Eli) in Ivan Peternelj (Bilećanka in Kje boš rasel).

Svetlana Makarovič je večer zaokrožila s Kladivom in nakovalom, pesmijo o tistih, ki so plehka, lahko upogljiva pločevina, in drugačnih, redkih, ki kot žlahtna kovina lahko postanejo meč. Ob izteku večera se je pesnici na odru pridružil še Primož Siter, kantavtor in danes tudi državnozborski poslanec Levice, čigar pesem Nosil bom rdečo zvezdo je dala naslov angažiranim koncertom Svetlane Makarovič.

Čeprav je bilo tega večera v izolskem kulturnem domu mladih komaj za vzorec, je Erik Valenčič ob izteku okrogle mize partizankam in partizanom pomirljivo zagotovil, da so štafeto uspešno predali novim rodovom: “Dokler bodo fašisti, bomo tudi antifašisti!”  

---