“Na živce nam gredo meje”
Kultura
13. 11. 2018, 12.33
, posodobljeno: 27. 11. 2018, 11.29
Prevračajo zatohlo udobje in ne pristajajo na preproščene ideje všečnosti. Tako se predstavlja umetniška platforma za zvočenje, poezijo in performans Ignor, ki jo sestavljajo pesniki in pesnice, glasbeniki, oblikovalci, performerji, igralci, vizualni umetniki in fotografi. V soboto se je predstavila v Kosovelovi spominski sobi v Sežani.
Dejan Koban je med svojim performansom roko drgnil ob brusni
papir, dokler ni zakrvavela. Foto: Samanta Coraci
SEŽANA
> “Gremo v to smer, raziskujemo drug z drugim in skozi razne parametre preizkušamo lastne meje. In če niso previsoko postavljene, jih tudi prečimo. Najbolj nam gredo na živce prav meje - ko se zabiješ z glavo in ne moreš nikamor,” je pesnik, performer in organizator Dejan Koban opisal platformo Ignor, ki ima sedež v Ljubljani, na mesečnih dogodkih pa se predstavlja tudi drugod pod domovini. Združuje umetnice in umetnike z različnih vej umetnosti. Največ je literatov, piscev tako poezije kakor proze, imajo pa tudi nekaj igralcev, gibalcev in nekoliko večjo skupino glasbenikov.
A sami pravijo, da niso glasbeniki, ki bi skladali klasične partiture, ampak gredo čez harmonično melodijo, kakršne smo vajeni. “Za nastop v Kosovelovi sobi smo izbrali temu primeren program: določeno gradnjo, izgradnjo in nalaganje. Šlo je za nekakšen konstruktivistični pristop k samemu loku performansa, zato smo tudi izbrali določene pesnice, pesnike in glasbenike v natančno določenem vrstnem redu,” je pojasnil Koban.
V Kosovelovi sobi v Sežani so se s svojo umetnostjo predstavili Blaž Božič, Martin Ukmar, Tia Avsec, Anja Silovšek, Asha Past, Domen Slovinič, Gregor Rus, Dejan Koban, Kaja Blazinšek in Iztok Osojnik.
Začeli so s počasnim ritmom in nato nadaljevali s stopnjevanjem, ki se prekine s klasično skladbo. Iz skladbe v eksperimentalen video, kjer so obiskovalci videli nizanje kadrov, zaključili pa so z body art performansom skupaj z glasbeniki.
“Body art performans, kjer svojo dlan drgnem ob brusni papir, sem ustvaril kot družbenokritični odgovor na to, da umetniki nič ne delamo, da imamo nedotaknjene ročice, ki ne vedo, kaj je pravo delo. Brusni papir je namreč simbol za glajenje, za sredstvo, s katerim naredimo določeno obliko lesa lepšo,” je svoj nastop pojasnil Koban. “Tako se ponovno sprašujemo, ali je umetnost res lepa in zakaj mora biti lepa. Od kod prepričanje, da mora biti predvsem poezija lepa, milozvočna? Ne vem, zakaj je tako. Te okvirje vzdržujejo ljudje, ki nimajo veliko stika s poezijo. Tomaž Šalamun je dobro rekel: pojma nimam, kaj delam, jaz se samo usedem in pišem.”