Plastelinkovi vabijo v svet časopisa in kulture

Nič ne bo narobe, če že kar na začetku priznamo, da se nas je avtorska slikanica Alenke Spacal Plastelinčica in časopis globoko dotaknila, saj je svojevrstna izvirna oda časopisom, tiskanim medijem, kakršnega morda držite v rokah. Z njo lahko tudi najmlajši spoznajo, da ima verodostojna tiskana beseda še svojo moč.

Zgodbo slikanice Plastelinčica in časopis, ki jo je Alenka Spacal založila pri svojem zavodu za založništvo in umetnost pripovedovanja Bajalka, v prvi osebi pripoveduje Plastelinčiča iz družine Plastelinkovih. Družino in prijateljico Plastelinkico, ki spominjajo na prikupne križance med kuščarji, hrošči in morda še dinozavri - da bi jih ilustrirala, jih je avtorica tudi oblikovala iz plastelina -, je poimensko predstavila že na notranjih platnicah in z izpeljankami imen iz besede plastelin, kar predstavljajo zanimiv izziv za bralca.

Časopis kot vstopna vrata do umetnosti

Plastelinčica svojo pripoved začne doma, kjer vsako jutro čakajo na časopis, ki jim ga poštarka pusti v nabiralniku. Nadaljuje pa jo z običajnim življenjem časopisa, ki je tako običajno, da smo že skorajda nanj pozabili: nekdo ga uporabi za prebiranje solate, drugi ga natančno bere, otroci si iz njega izdelajo maske, ga pregibajo ... v barčico in letalo.

“Časopis mi pomeni nekakšno sidrišče v času, ki nam z neusmiljenim tehnološkim razvojem prinaša velike spremembe. Predstavlja mi tudi prijeten spomin na moja starša, ki sta še gojila vsakodnevni ritual jutranjega prebiranja časopisa ob zajtrku.”

Alenka Spacal

likovnica, pravljičarka in pripovedovalka

Vmes pa nas avtorica spomni, da je časopis del kulture, ne le kulture časopisnega branja, temveč tudi take, na kakršno posebej predano opozarjajo časopisi na kulturnih straneh, ki jih v slikanici posebej rada prebira mama Plastelema. Slikanico poleg izvirnih ilustracij, naslikanih v natančni akvarelni tehniki brez souporabe računalniške tehnologije, z mojstrskim zamahom, pozornim tudi na najzahtevnejše detajle, odlikujejo tudi besedna igrivost, s katero mladim bralcem približa več obrazov kulture oziroma umetnosti. Razmah vsebine o vejah umetniškega izraza sproži vprašanje, ali kultura pomeni, koliko je ura. Metafora ure se tako pojavi v galeriji, v gledališču, plesni predstavi, slikanici ... in se poveže s časom, varno shranjenem v pomenu besede časopis. Čas in njegov neustavljivi tek namreč opredeljujeta papir, na katerem so natiskane te besede. (Hja, tudi novinarji se tu pa tam moramo spomniti, da pridejo naše besede do bralcev tudi s pomočjo tehnologije in spleta, a naj ne bo hude krvi, če nam je tiskana beseda - saj veste, tista “črno na belem” - še vedno najbolj pri srcu. Nenazadnje tudi stroka ugotavlja, da se tako vsebina najgloblje usede v naše možgane.)

Sidrišče v času

Tema slikanice je vsekakor nadvse aktualna, zato smo po vzgibih in o navdihu povprašali tudi avtorico, ki nam je prijazno odpisala: “Slikanico sem posvetila časopisni kulturi, saj postaja časopis kot tiskani medij v digitalni dobi vse bolj ogrožen. Otrokom sem želela približati časopis, ki v papirnati obliki vse bolj izginja iz njihove vsakdanjosti. V redkokateri sodobni družini so še naročeni nanj. Ko se v šolah pogovarjamo o tej temi, otroci omenjajo, da časopis večinoma berejo le še njihove none in nonoti.”

Alenka Spacal: Plastelinčica in časopis, Zavod za založništvo in umetnost pripovedovanja Bajalka, cena 20 evrov

Poleg tega, pravi, je želela pokazati, da je časopisni papir vsestransko uporaben tudi kot gradivo za ustvarjalnost. “Otroke lahko spodbuja k lastni ustvarjalnosti. Plastelinčica in njena prijateljica Plastelinkica si iz časopisnega papirja izdelata unikatne igrače, kot so žoga, ladjica in celo letalo. Po časopisu rišeta in postavita razstavo svojih risb. Časopis prepogibata v harmoniko in imata koncert. Iz časopisa oblikujeta maski in uprizorita gledališko predstavo. Vse to je njuna časopisna kultura.”

Kaj Alenki Spacal, ki je sicer tudi izvrstna pripovedovalka, pomeni v vsakdanu? “Sama časopis enako kot knjige berem le v papirnati obliki. Pomembno mi je, da ga lahko vzamem v roke, listam papirnate liste in z njih prebiram članke. Prijateljica Plastelinkica v slikanici časopis opiše kot 'čas-o-pis', torej kot medij, ki opisuje čas, oziroma dogodke v času. Kot tak mi pomeni nekakšno sidrišče v času, ki nam z neusmiljenim tehnološkim razvojem prinaša velike spremembe. Predstavlja mi tudi prijeten spomin na moja starša, ki sta še gojila vsakodnevni ritual jutranjega prebiranja časopisa ob zajtrku.”

---