Nujno branje za vzgojo odprte družbe

Jutri se bo med Gorico in Novo Gorico prvič vila parada ponosa, ki bo slavila in opozarjala na eno od raznolikosti, zaradi katere je naš svet tako zanimiv. O tem, da so homoseksualnost in druge “neheteronormativne” oblike spolne usmerjenosti (LGBT+) na tem svetu, vsaj odkar človek tako ali drugače beleži svoj obstoj, beremo tudi v Rožnatih zgodbah Braneta Mozetiča.

Slikanico je s svojimi  ilustracijami - na sliki Ada Škerl in Sonja 
Plaskan - in izvirnimi oblikovalskimi rešitvami opremila Ana Lucija 
Šarić. Foto: Maja Pertič Gombač
Slikanico je s svojimi ilustracijami - na sliki Ada Škerl in Sonja Plaskan - in izvirnimi oblikovalskimi rešitvami opremila Ana Lucija Šarić. Foto: Maja Pertič Gombač

Avtor pravi, da se človekova osebnost začrta ali kar zabetonira v otroštvu in mladosti. “Kasnejše spremembe so precej težke. Zato se mi zdi nujno mlade vzgajati v odprte ljudi, v pacifiste, v take, ki sprejemajo druge ljudi,” je prepričan Brane Mozetič.Pesnik, pisatelj, prevajalec, urednik, dvakratni Jenkov nagrajenec, nekdaj vodilni aktivist gibanja za pravice istospolnih, dolgoletni selektor Festivala gejevskega in lezbičnega filma v Evropi ter nenazadnje tudi oče in nono se zadnja leta precej posveča pisanju za otroke in mlade. In to uspešno, nenazadnje so njegovi slikanici Dežela bomb, dežela trav in Prva ljubezen prevedli tudi v korejščino.

Po slikanici o ljubezni med Ahilom in Patroklesom, ki jo je namenil otrokom - zanjo pa je ilustratorka Ana Lucija Šarić, ki likovno izvirno bogati tudi to knjigo, prejela priznanje Kristine Brenkove za inovativno likovno interpretacijo -, se z zbirko Rožnate zgodbe obrača na mlade. V njej se ni lotil sistematičnega pregleda neheteronormativne zgodovine. Kot tudi sam uvodoma pojasnjuje, je izbral posamezne primere, “slike, ki naj mlademu bralstvu razkrijejo stvari, ki bi sicer ostale skrite”. Pojasni tudi pojem heteronormativnost, ki pravzaprav kot edini “pravilni” odnos - seksualni in zakonski - priznava heteroseksualnost, torej med različnima spoloma. Vendar od prvih namigov v jamski umetnosti prek faraonov do Hamurabijevega zakonika, od antične Grčije (Hermafrodit, Sapfo ...) in Rima, skoka v islamski svet, poglavja o kraljih in kraljicah, primerov preganjanja homoseksualnosti iz 18. in 19. stoletja pri nas do sklepnih poglavij - o povojnem preganjanju, koncentracijskih taboriščih in epidemiji HIV, Adi in Sonji (pesnici Adi Škerl in njeni partnerki Sonji Plaskan) ter čisto zadnjega razdelka, Parada ponosa, posvečenega LGBT gibanju pri nas -, se izrisuje zgodba o svetu, v katerem so bila istospolna ljubezen in druga odstopanja od heteronormativnega pogleda na družbo od vedno prisotni. A v različnih obdobjih so jih različno sprejemali in obravnavali. Za razliko od monoteističnih religij, kot uvodoma poudari Mozetič, se zdi, da “so stare kulture povsem drugače razumevale ljubezenske, erotične in spolne odnose med ljudmni”. Pa še to žalostno dejstvo ugotavlja: iz zgodovine so večinoma ostale podobe moških, ker so vodili svet. In to popisovali.

Delo je gotovo obvezno branje, a ne le za mlade, temveč tudi za mnoge odrasle, ki imajo moč odprto in vključujočo družbo sooblikovati znotraj šolskega sistema. Knjiga bi težko izšla v bolj primernem, a žal skrb vzbujajočem trenutku. “Ta čas je dosti manj liberalen, kot so bila, recimo, sedemdeseta,” nam je včeraj v pisnem pogovoru dejal Mozetič. Znova vznikajo “konservativizem, zaprtost, fašizem, konformizem ...” Tudi zato sta jutrišnja goriška parada in tovrstna literatura še kako pomembni.


Najbolj brano