“Prijazne” duše otoka

Irski režiser Martin McDonagh je v svojem četrtem celovečercu Duše otoka, ki je nomininiran kar za devet oskarjev, ponovno na kup zbobnal “svoj” igralski duo iz Morilca na kolektivca, Colina Farrella in Brendana Gleesona, ter njun odnos začinil z uničevalno, brezkompromisno energijo Frances McDormand iz njegovega predzadnjega filma Trije plakati pred mestom.

Po 14 letih sta Brendan Gleeson (levo) in Colin Farrell ponovno 
zaigrala skupaj, a tokrat nista stara kompanjona, temveč nekdanja 
prijatelja. Foto: Searchlight Pictures
Po 14 letih sta Brendan Gleeson (levo) in Colin Farrell ponovno zaigrala skupaj, a tokrat nista stara kompanjona, temveč nekdanja prijatelja. Foto: Searchlight Pictures

Že po filmu Morilca na kolektivca se je Martinu McDonaghu po glavi motala ideja, da bi ponovno posnel film s Colinom Farrellom in Brendanom Gleesonom v glavnih vlogah, a tokrat naj ne bi bila kompanjona, ampak na smrt skregana nekdanja prijatelja. Po več kot desetih letih se je ta zamisel izkristalizirala in to osrednjo premiso med njima je še bolj zaostril, saj je dogajalni prostor omejil na izmišljen, redko poseljen otoček Inisherin na zahodni obali Irske leta 1923, v času irske državljanske vojne.

Rutine je bilo nekega dne konec

Colm (Gleeson) je ostareli glasbenik, ki živi s psom, vsak popoldan pa sta z mlajšim prijateljem Pádraicom (Farrell) odpešačila do vaškega puba, kjer sta zvrnila nekaj kozarcev piva in kakšno rekla ... To rutino je nekega dne radikalno prekinil Colm, ki se je nepreklicno odločil, da bo prekinil prijateljstvo s Pádraicom.

Martin McDonagh je z Dušami otoka ustvaril svoj najbolj izčiščen film doslej, v katerem je v svojstveni črnohumorni, mestoma pa tudi zelo brutalni maniri, spregovoril o zelo moških temah.

Mlajšemu prijatelju se je nenadoma porušil svet, saj je izgubil skorajda očetovsko figuro. Na otoku poleg znancev v pubu ima Pádraic le še sestro Siobhán (Kerry Condon), s katero živita v skromni hiški, in njune domače živali. V njuno življenje oziroma v sestrino se skuša zaplesti malce zaostali mladenič Dominic (Barry Keoghan), sin lokalnega policista, ki pa se nad njim sicer surovo izživlja.

Krvavi ultimat

Te štiri, osamljene duše otoka so vsaka na svoj način generator nepredvidenih in zelo brutalnih dogodkov, ki sledijo. Pádraic je namreč še bolj neomajen v svojem naklepu, da bo starega prijatelja ponovno dobil na svojo stran, Colm pa zadevo še bolj zaostri in Pádraicu postavi krvavi ultimat. V enem izmed vrhuncev filma sicer izvemo, kje je srž problema za Colma. Ta je namreč prepričan, da je preveč časa zapravil za nepomembne reči - pijančevanje s Pádraicom v pubu - in se mora posvetiti nečemu trajnejšemu, kar bo ostalo za njim tudi, ko ga ne bo več, t.j. glasba. Svojemu nekdanjemu prijatelju pa skuša dopovedati, da s prijaznostjo, otopelim pogledom na svet ne bo daleč prišel ... A kakorkoli že, “apokalipsa” se je že začela, poti nazaj ni bilo ...

Martin McDonagh je z Dušami otoka ustvaril svoj najbolj izčiščen film doslej, v katerem je v svojstveni črnohumorni, mestoma pa tudi zelo brutalni maniri, spregovoril o zelo moških temah. To je namreč film o osamljenih moških, njihovi trmi, norosti in nenazadnje tudi moški topoglavosti ... V tem filmu je McDonagh morda tudi najbolje doslej pokazal zelo prefinjen čut za prehajanje med komedijo in tragedijo, ta dva pola pa je zelo dobro znal ujeti tudi Colin Farrell, ki se mu za to vlogo nasmiha prvi oskar. Ne gre pa spregledati niti mladega Keoghana, ki je po Dunkirku in Ubijanju svetega jelena, kjer je že zaigral ob Farrellovem boku, postregel z zelo izstopajočo vlogo čustveno nestabilnega in rahlo zaostalega mladeniča. Ta 30-letni igralec, ki se bo 12. marca potegoval tudi za oskarja za najboljšo moško stransko vlogo, je ob Timothéeju Chalametu eden najbolj obetavnih igralcev mlajše generacije.


Najbolj brano