“Cankarjevih dokumentov ni nikoli nihče uničeval, ne levi ne desni”

Četudi bo sto let od pisateljeve smrti minilo šele 11. decembra, je Cankarjevo leto že v polnem zagonu: predvčerajšnjim je Mladinska knjiga predstavila knjigo njegovih pisem, Beletrina pa sočasno ponatis Podob iz sanj, obogaten z risbami Janeza Bernika, in še zbirko razprav, ki jih je Janko Kos v minulega pol stoletja posvetil Cankarjevemu delu.

LJUBLJANA > “Cankar je bil največja zvezda svojega časa v Sloveniji. Gostilna na Rožniku, kjer je stanoval, je imela veliko prometa po njegovi zaslugi,” je dr. Mihael Glavan dejal v knjigarni Konzorcij, kjer je z urednico Nelo Malečkar predstavil Šopek Cankarjevih pisem iz Slovenskih goric na Rožnik.

Je Cankar imel hčer?

Bibliofilsko izdajo je leta 1943 uredil Tine Debeljak. Glavan, upokojeni vodja rokopisnega oddelka Narodne in univerzitetne knjižnice, je ponatis krepko razširil, ga podvojil: “To ni literarnozgodovinska knjiga, ampak knjiga o Cankarju kot človeku in o njegovih razmerjih do družine Franzot, ki ga je v letih 1910-1917 gostila na Rožniku. Predvsem pa knjiga govori o njegovi vrnitvi v domovino. Prej je deset let pretolkel na Dunaju, kot vagabund. Leta 1910 se je zasidral na Rožniku in napisal nekaj svojih najlepših del, tudi Podobe iz sanj.”

Pri Beletrini tudi nove knjige Milana Kleča, Aleša Štegra in Mihe Pintariča

Pri Beletrini so poleg Kosovih razprav in ponatisnjenih Cankarjevih Podob iz sanj predstavili še tri nove knjige. Milan Kleč dva tedna pred upokojitvijo v Knjigah ugotavlja, da je star. Našteva knjige, ki jih še mora prebrati, in niza duhovite štorije o literarnih kolegih, njegove besede pa dopolnjujejo karikature, ki jih je prispeval Marko Derganc - Dergi. Aleš Šteger je roman Neverend postavil v čas, ko zaradi trgovinskih vojn Evropske unije s preostalim svetom na trgovskih policah zmanjkuje banan, Miha Pintarič pa je v knjižici Wander to a wonder zbral kratke pesmi v angleščini, v katerih hudomušno opeva slovenske znamenitosti.

Od jeseni leta 1910 do pomladi 1911 je bil Cankar v Slovenskih goricah gost prijatelja Lojza Kraigherja. Tam je pisal dramo Lepa Vida in se v pismih oglašal Franzotovim na Rožnik, predvsem sestrama Nini Bergman in Mici Pfeifer. S slednjo je morda imel tudi hčer, piše Glavan, a dodaja, da bo vprašanje, ali je bila Mira, rojena leta 1915, res njegove krvi, skoraj zagotovo ostalo brez odgovora.

Opisuje tudi pisateljeva razmerja z drugimi ženskami, zlasti z Mici Kessler in z nevesto Mileno Rohrmann. Povzema srečanja s Cankarjem, ki so jih opisali njegovi obiskovalci na Rožniku, preleti pa tudi pisateljevo poznejše bivanje v “jami razbojnikov”, v stanovanju na današnji Rozmanovi ulici 9 v Ljubljani. “Cankar je tam stanoval z Josipom Puntarjem, ki je bil tudi sodelavec Rudolfa Maistra, ta pa je bil med drugim član literarne Zadruge, kakor Cankar,” zanimive povezave osvetljuje Glavan.

Mihael Glavan

avtor knjige Šopek Cankarjevih pisem iz Slovenskih goric na Rožnik

“Cankar je bil največja zvezda svojega časa v Sloveniji. Gostilna na Rožniku, kjer je stanoval, je imela veliko prometa po njegovi zaslugi.”

Še posebej se je posvetil skrivnostni usodi Cankarjevih pisem. Leta 1943 jih je uredniku Tinetu Debeljaku in ravnatelju Ljudske tiskarne Jožetu Košičku izročila Melanija Bidovec, hči “rožniške” Nine Bergman. “Izdelali so kakovostne faksimile, še pod italijansko oblastjo, ki ji je bil Debeljak naklonjen,” pojasnjuje Glavan. “Potem so prišli Nemci in začeli cenzurirati. Po vojni so pisma izginila. Ni jasno, ali jih je Košiček vzel s sabo v Argentino ali pa so končala kje drugje. Irena Starič, hči Melanije Bidovec, mi je zaupala, da ji mama o tem ni nikoli ničesar rekla.”

Dvomi, da pisem ni več: “Cankarjevih dokumentov ni nikoli nihče uničeval, ne levi ne desni, ne komunisti ne kdo drug. Po drugi svetovni vojni je veljal za delavskega pisatelja, razglašali so ga za marksista, dragoceno je bilo vse, povezano z njim. Uničenje bi bilo nesmiselno.”

Janko Kos

avtor knjige Misliti Cankarja

“Ko sem leta 1968 pisal razpravo Cankarjev Jerman in problem nekonformizma, sem seveda govoril o oporečništvu šestdesetih let, o koncu revije Perspektive in tudi o Pučniku.”

Vesel je, da v knjigi navaja pod nemško okupacijo leta 1943 cenzuriran odlomek pisma, v katerem je Cankar poročal, da gre v Slovenskih goricah včasih v gostilnico, ki je v lasti “nemškutarja”. “Ali kar je tako imenovane 'boljše' družbe, je vsa slovenska,” poudarja Cankar - objavljeni faksimile priča, kako je neznana roka čez več vrstic potegnila rdečo črto.

Prvič je objavljena tudi Cankarjeva fotografija s podpisom in pripisom: “Gospodični Mici v zahvalo za nadvse ljubeznivo postrežbo, za spomin in za pozdrav.” Nekdo jo je prinesel v Trubarjev antikvariat, Stanki Golob. “Ker je vedela, da pripravljam to knjigo, mi je fotografijo odstopila za objavo,” se je v Konzorciju smehljal Glavan.

Na predstavitev knjige sta prišla tudi predstavnika rodbin, povezanih s Cankarjem: Igor Pfeifer je potomec pisateljeve ljubezni Mice Pfeifer, Anton Franzot pa še nosi priimek gostilničarjev z Rožnika. “Ko sem bil otrok, so si starejši sorodniki pripovedovali zgodbe, povezane s Cankarjem,” se spominja Franzot. “A me kot mulca niso zanimale. Danes bi si jih seveda takoj zapisal.”

Od politike do spolnosti

Pri Beletrini bodo Cankarjevo leto praznovali s tremi knjigami - biografija izpod peresa ddr. Igorja Grdine še pride, med bralce pa je že krenila zbirka razprav dr. Janka Kosa, ki je s spremno besedo obogatil tudi ponatis Cankarjevih Podob iz sanj. Šopek razprav so na založbi naslovili Misliti Cankarja. “Naslov je nekoliko skrivnosten - kako misliti nekoga?” se je nasmehnil Kos. Veseli ga, da so med platnice ujete njegove študije, ustvarjene v natanko pol stoletja: uvodno je objavil leta 1968, sklepno letos.

“S Cankarjem smo se začeli intenzivno ukvarjati prav okoli leta 1968, saj smo bili nekateri uredniki njegovega zbranega dela, zlasti France Bernik in jaz. Ko sem leta 1968 pisal razpravo Cankarjev Jerman in problem nekonformizma, sem seveda govoril o oporečništvu šestdesetih let, o koncu revije Perspektive in tudi o Pučniku. Zanimal me je intimni problem kulturnih in tudi političnih oporečnikov.”

S to razpravo je Dušana Pirjevca spodbudil k objavi znamenite knjige Hlapci, heroji, ljudje. “V njej je odgovarjal na mojo študijo, deloma polemično, v glavnem pa pozitivno,” pravi Kos.

V knjigi Misliti Cankarja je objavljena tudi razprava o odsevu Nietzschejeve volje do moči v Cankarjevih dramah, k čemur je Kosa in druge napotilo branje Heideggerja. “A prišel sem do ugotovite, da Slovencem volja do moči nikakor ne ustreza, ne psihološko ne sociološko ali politično,” se smeji Kos. Razpravo Cankar in problem slovenskega romana je napisal za epohalno zbirko Sto romanov, v katero je vključeno samo eno slovensko delo - Cankarjeva Hiša Marije Pomočnice.

V drugih razpravah se Kos loteva še Cankarjeve vpetosti v svetovno literaturo, njegovih razmerij do krščanstva, revolucije in spolnosti, pa pisateljevega svetovnega nazora in političnih posegov ...

Zbirko zaokroža spremna beseda, letos objavljena v ponatisu Cankarjeve zadnje knjige, zbirke črtic Podobe iz sanj. Kos je na predstavitvi pohvalil ilustracije slikarja Janeza Bernika, ki jih je založbi priporočila Metka Krašovec, v knjigi pa jih s spremno besedo ovrednoti Milček Komelj. “Bernikove risbe so zelo drugačne, mračnejše od Cankarjevih črtic. Morda je tudi 21. stoletje mračnejše, gotovo pa Bernik krasno dopolnjuje Cankarja,” pravi Kos. In dodaja, da se je Cankarjev ironični in satirični slog nenadoma zresnil prav v Podobah iz sanj - mojster jih je pisal v neveselem času, med prvo svetovno vojno.

---