ZRC SAZU: “Kej je tu?”

Sprejem, ki so ga zaposleni na novogoriški Znanstveno raziskovalni postaji Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) pripravili za sorodne ustanove, strokovne sopotnike in javnost, naj bi postal vsakoletna stalnica. To je ena od poti k večji prepoznavnosti, ki si jo skupina uspešnih znanstvenikov vsekakor zasluži. Da je sedem črk, ki tvorijo njihovo kratico, za zdaj večini občanov neznanka, je pokazala izvirna avdio reportaža, ki jo je pripravil reper Valterap.

NOVA GORICA >Na humoren, izviren in ustvarjalen način so se znanstvenice na raziskovalni postaji lotile vprašanja, koliko prebivalcev regije sploh pozna njihovo delo. “Kej je tu?” “Ne bi vedla.” “ZR kaj?” so bili najpogostejši odgovori anketirancev, ki jih je zbral reper Valter Lapajna, Valterrap, in jih povezal v zvočno variacijo na svojo znamenito skladbo Goricjani!.

Direktor ZRC SAZU Oto Luthar je priznal, da drugačnega rezultata tudi niso pričakovali. “Smo pa spoznali, da so ljudje v tej regiji precej zaupljivi, saj je marsikdo rekel: 'Verjamem vam na besedo',” se je pošalil Luthar in resneje poudaril: “Večja prepoznavnost v prostoru je nekaj, za kar si vsekakor moramo še naprej prizadevati, saj bomo sicer ostali le še ena rigidnih akademskih ustanov, ki ne seva v prostor. Pa bi lahko. To, s čimer se ukvarjajo kolegice na postaji, je izredno zanimivo in tesno povezano s prostorom.” Raziskovalna postaja, ki je zrasla iz Zgodovinskega inštituta Milka Kosa, je najstarejša in med najuspešnejšimi v Sloveniji, je dodal Luthar.

Dejavnosti postaje v preteklem letu (samostojno in v sodelovanju):

> 8 sodelavcev,>3 predmeti na univerzi, >21 predavanj doma in v tujini,> 8 razstav, >64 objav in urejanj,>2 simpozija,>15 raziskovalnih projektov,>16 medijskih nastopov.

S koordinatorko dela na postaji Danilo Zuljan Kumar je napovedal, da bo srečanje, kakršnega so pripravili včeraj, poslej redni letni dogodek.

V vsebinskem delu so predstavili zadnjo številko publikacije Izvestje. “To je nekakšno letno poročilo o delu, ker pa ne želimo, da je le suhoparno naštevanje naših dejavnosti, vedno zberemo tudi niz prispevkov, posvečenih določeni temi,” je pojasnila urednica publikacije Petra Kolenc. Letos so se odločili posvetiti se liku in delu poliglota in polihistorja Štefana Kociančiča, rojenega leta 1818 v Vipavi, in, kot piše Kolenčeva “enega pomembnejših tvorcev kulturnega življenja na Goriškem sredi 19. stoletja.” Kociančič je s svojimi spisi še danes vir podatkov in navdiha za zgodovinarje, umetnostne zgodovinarje, jezikoslovce in etnologe.

Kot je poudaril upokojeni raziskovalec in znanstveni svetnik Branko Marušič, je njegova dediščina bogata in ne še v celoti raziskana. Predvsem pa bi si morali prizadevati, da iz tujih arhivov pridobimo kopije njegove bogate pisne zapuščine. Med drugim, je opozorila Kolenčeva, je vzpostavil bibliotekarski sistem, “nekakšen Cobiss 19. stoletja”, ki je eden od temeljem sodobnega slovenskega vzajemno bibliografskega sistema. Ta pa sodi med najboljše v Evropi.

Svoj prispevek so predstavile še Alenka Di Battista, Jasna Fakin Bajec in Špela Ledinek Lozej. Orisali pa so tudi vlogo postaje v več nacionalnih in mednarodnih projektih. Med njimi so, denimo, projekt Restaura, ki se ukvarja z vzpostavljanjem javno-zasebnega partnerstva pri obnovi stavb kulturne dediščine, vzpostavljanje evropske kulturne poti sv. Martina Tourskega, odkrivanje in vrednotenje novogoriške modernistične arhitekture ter številni drugi.

---