V človeku ždi speča nevarnost

“In če me zanimajo smrt in mejna vprašanja življenja, kako bi se lahko ognil taboriščem?” ob novem ciklusu Preživeli razmišlja fotograf Goran Bertok, leta 1963 rojen v Kopru, ki že vrsto let ustvarja v Ljubljani. Drevi bodo ob 19. uri njegove najnovejše fotografije, ki vnovič svojevrstno vznemirjajo gledalca, predstavili v ljubljanski galeriji Photon.

> Kdo so Preživeli?

“Preživeli so zadnje priče ene najbolj mejnih izkušenj sodobne civilizacije. Nekdanji taboriščniki iz nacističnih in fašističnih taborišč iz obdobja druge svetovne vojne so otipljiv dokaz za dogajanje, v katerem je šlo, po mojem mnenju, za največji razkorak med napredkom, civilizacijo, demokracijo ter popolnim razčlovečenjem. Govorimo torej o skrajnosti, ki postavlja nove mejnike o razumevanju človeka, njegovega značaja, civilizacije.”

>Vprašanje odnosa do preteklega ideološkega nasilja je večno, a danes še posebej aktualno. Kdaj vas je začelo zanimati?

“Vprašanje koncentracijskih taborišč me je zanimalo od kar pomnim, prav tako kot se me je dotikalo vprašanje nasilja, človeške minljivosti. Torej pred Srebrenico in Guantanamom - slednji pa zgolj potrjujeta aktualnost teh vprašanj, dejstva, da ti ekscesi niso vezani zgolj na zdaj že daljno preteklost druge svetovne vojne in prav tako ne na zgolj dva režima (ali državi) iz tistega obdobja. Lahko bi rekel, da gre za spečo nevarnost, ki ždi v človeku in čaka na primerne pogoje, da izbruhne.”

>Od mrtvih v minulih ciklih se vračate k živim, še vedno pa se ukvarjate z mejnimi vprašanji. A tokrat se zdi, da nad smrtjo prevlada življenje.

“Nekdo je rekel, da so se v taboriščih, torej v skrajnih razmerah, ljudje pokazali, kakšni dejansko so oziroma, kakšni lahko postanejo. Določene razmere iz ljudi potegnejo najslabše, kar je v njih, mogoče pa - iz drugih - tudi najboljše. Mislim, da se umetnost v veliki meri ukvarja s človekom in njegovim značajem. In takšna umetnost me zanima, v nasprotju z umetnostjo, ki se ukvarja, na primer, z vprašanji ekologije in znanosti. Smrt pa me zanima v toliko, kolikor je ukvarjanje s smrtjo dejansko postavljanje vprašanj o življenju. In če me zanimajo smrt in mejna vprašanja življenja, kako bi se lahko ognil taboriščem? Ne vem, če lahko odgovorim na vprašanje o zmagi življenja nad smrtjo. Življenje je najbrž zmagalo, ker so se nekateri ljudje postavili na stran življenja proti sistemu, ki je bil sistem proizvodnje smrti. V Sloveniji tistega časa je to najbrž pomenilo, da so se nekateri ljudje temu sistemu uprli, drugi so poizkušali biti nevtralni (če je bilo to sploh mogoče), tretji pa so uničevalnemu sistemu bolj ali manj aktivno služili.”

>Kdo so ljudje, ki jih portretirate?

“Portretiral sem nekdanje taboriščnike iz Slovenije, zaradi omejitev žal samo manjše število. Vesel bi bil, če bo ta serija dejansko postala 'delo v nastajanju'. Vsakdo od tistih, ki ima za sabo izkušnjo taborišča, se mi zdi enkraten in neprecenljiv. Govorim o otipljivosti neke izkušnje, o fizičnem, živem dokazu v nasprotju z zapisano zgodovino. Izkušnja taborišča se mi zdi nepredstavljiva - tako kot izkušnja smrti. Vsi mislimo, da jo poznamo, da smo jo nekako sprejeli, dejansko pa gre za stvar, ki presega naše predstave, ki ruši vse naše koncepte.”

>Vrnili ste se k črno-beli fotografiji ... Zdi se, da je vprašanje o njeni prihodnosti nepotrebno. Vedno znova se vrača oziroma je kljub drugačnim napovedim vseprisotna. Kako jo vi doživljate?

“Do črno bele fotografije ne gojim čustvenega odnosa. Pravzaprav sem mislil, da se z njo ne bom več ukvarjal. Živim v času, ki je, po mojem mnenju, v barvah. Vendar me je sama tematika v nastajanju razstave pripeljala do končne črno bele fotografije, pravzaprav do črno sive, v kateri je ostalo zgolj malo svetlobe… Lahko bi rekel, da uporaba črno bele tehnike pomeni časovno nedoločljivost ali namig na časovno oddaljenost dogodka. Ali na bledenje, potapljanje v temo, odhajanje. Ampak to je poizkus racionalne razlage. Dejansko sem fotografije zlagal in opazoval in prišel do končne podobe, ker se mi je zdelo, da se me prav takšna najbolj dotakne.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---