Pisatelj in ekonomist dr. Marko Kremžar kritično o stanju v državi

Gospodarstvenik in pisatelj dr. Marko Kremžar je eden od ključnih ljudi, ki so ustvarili “slovenski čudež v Argentini”. S tem izrazom je pokojni Taras Kermauner opisal izseljensko skupnost, ki se je razvcetela kulturno, gospodarsko, demografsko in duhovno.

Let čez ocean Marku Kremžarju tudi pri osmih križih kljub srčnemu infarktu in bajpasu ne predstavlja ovire, da ne bi redno obiskoval svojih 15 vnukov, ki živijo v Trstu, Godoviču in Komendi; poleg štirih, ki mu delajo družbo v Buenos Airesu. Ob njegovem zadnjem obisku pred nekaj tedni se je tako začel tudi tokratni pogovor. Marko Kremžar(82) se je iz domovine odselil pri osemnajstih. Ali natančneje, pobegnil. Kot mladoletnik je bil namreč po britanski izročitvi domobrancev partizanom konec maja 1945 zaprt v dveh koncentracijskih taboriščih. Bil je eden redkih, ki je preživel. Zaradi mladoletnosti so ga “samo” zaprli in nato obsodili zaradi sodelovanja v ilegalni protiokupatorski organizaciji Slovenska legija. Obsojen je bil na bivanje za “nedoločen čas” v zastraženem “prevzgojnem zavodu”. Uspelo mu je pobegniti in se vrniti na Koroško, odkoder se je s staršema odselil v Argentino.

>Kako ste lahko preživeli zapor, begunstvo, šolanje in emigracijo?

“Spomnim se, da sem nekoč, še v dijaških letih, bral, da cilj daje volji moč. Verjetno drži, da dobiva volja moč iz nagibov, ki lahko izvirajo iz cilja, a rekel bi, da v še večji meri izvirajo iz vrednot. Te pa dobi človek najprej v družini. Katoliška vera in slovenstvo sta vrednoti, ki me spremljata večji del življenja. Prav vera v Boga daje smisel življenju in pomaga človeku, da v teku let sprejema preizkušnje in izzive ter mu daje notranjo moč, da ga težave ne strejo. Seveda nihče ne zmore vsega sam. Vedno sem našel na poti ljudi, ki so mi pomagali. To so bili najprej moji starši in večji del življenja skrbna in razumevajoča žena, pa tudi najini otroci in nekaj dobrih prijateljev, ki sem jim iz srca hvaležen.”

Od čistilca do direktorja

> Kljub izobrazbi, ki ste jo imeli, ste ob prihodu v Argentino začeli delati v tovarni in študirali ob delu. Je bila to nuja za preživetje?

“Za delo v tovarni sem prijel, ker sem od prvega dne v Argentini moral preživljati sebe in starše. Začel sem prav pri tleh proizvodne lestvice, ko sem v tovarni z metlo, cunjo in vedrom čistil tla. Kot vsaka izkušnja, mi je tudi ta kasneje koristila. Nihče ne razume problemov delavcev tako kot tisti, ki je to izkusil sam. Kasneje v življenju mi je tudi ta izkušnja verjetno pomagala, ko sem imel na vodstvenih mestih stike z uslužbenci in sindikati.”

>Je za vašo kariero bolj zaslužen študij ali delavnost?

“V življenju stvari navadno niso 'ali-ali', marveč pogosteje 'in-in'. Brez študija ne bi prišel daleč, pa tudi brez izkušenj, ki sem si jih nabiral in brez nekaj sposobnosti ter odgovornosti, ne. Posebno na mestih, kjer je treba odločati, je poleg strokovnega znanja najpomembnejša lastnost prav osebna odgovornost. Ta pa ima korenine v etični formaciji človeka.”

> So vam ob prihodu rojaki pomagali? Ali je res, kar pravijo nekateri, da sta povojna in predvojna emigracija zelo razdeljeni?

“Večkrat sem že omenil in tudi opisal v knjigi, kako velikodušno so nam priskočili na pomoč ob prihodu v Argentino nekateri rojaki, ki so se naselili tam pred vojno, v času svetovne gospodarske krize in fašističnega preganjanja na Primorskem. To so bili zavedni Slovenci, ki niso nasedli lažem partijskih agentov in jugoslovanskega veleposlaništva o nas, političnih beguncih. Drugi spet pa so jim verjeli in tudi v izseljenstvu sodelovali s totalitarno državo, ki je gledala v politični emigraciji sovražnika. Ti so nas imeli za izdajalce, in tako stikov ni bilo. Ko smo se kasneje z mnogimi od njih osebno spoznali, večina ni več verjela, da bi bili res zmožni kakega izdajstva, a so se zaradi jugoslovanskih oblasti vseeno izogibali tesnejšim stikom z nami. A danes je vse to že precej daleč.”

>Kako ste prišli v Reader's Digest, multinacinalko, ki izdaja revijo v osmih milijonih izvodov?

“Preprosto, prijavil sem se na razpis v časopisu. Ko sem si v podjetju RCA Victor S.A. nabral že nekaj izkušenj in dosegel v organizacijski lestvici mesto, s katerim bi se moral za nekaj časa zadovoljiti, sem pričel iskati novo zaposlitev. Prebiral sem oglase po časopisih, poslal mnogo pisem in potrpežljivo čakal. Ko sem bral, da ustanavlja mednarodna revija Reader's Digest podružnico v Argentini in da išče za organizacijo novega podjetja primernega človeka, sem se jim predstavil in po vrsti pogovorov s predstavniki založbe, ki so prišli v ta namen iz ZDA, prevzel odgovornost za upravo in finance. Podjetje je bilo treba najprej ustanoviti, a je nato izredno hitro raslo. Teh deset let je zanimivo obdobje mojega poklicnega, pa tudi družinskega življenja. Kmalu sem moral prevzeti tudi skrb za nadzor uprave podružnic v Urugvaju in Čilu. Ponudili so mi mesto direktorja za finance in upravo za vsa podjetja te založbe v Latinski Ameriki, ki ima sedež v Mehiki. Po posvetu z ženo sem ponudbo odklonil. V Argentini so otroci, ki nama jih je med tem zaupal dobri Bog, lahko živeli v slovenski skupnosti, ki nam je takrat vsaj deloma nadomeščala nesvobodno domovino. V Mehiki tega ne bi imeli. Ko sem svojo odločitev sporočil podjetju, mi je bilo jasno, da je s tem mojega sodelovanja v tem zanimivem delovnem občestvu, kjer sem se dobro počutil, konec. A takrat sem poznal že vrsto ljudi v bankah in večjih podjetjih, zato mi ni bilo težko dobiti druge zaposlitve. Sprejel sem mesto podpredsednika pri Sunbeam Argentina S.A., kar je bilo tudi svojevrsten izziv.

> Zelo pomemben del vašega življenja so tudi knjige. Pišete drame, prozo in eseje; pišete o sociologiji, ekonomiji in zgodovini. Kaj vam je najljubše?

“Res se mi je v teku let nabralo precej člankov in tudi nekaj knjig. Vedno sem sedel k pisanju, kadar sem čutil, da imam kaj povedati. Posebno, če sem opazil potrebo po jasnosti na področjih, kjer bi lahko kaj doprinesel. Tudi leposlovno pisanje ima svojo sporočilnost. Vendar mi je prineslo v teku let pisanje dramskih del morda več zadovoljstva, čeprav so ta dela manj poznana.”

Slovenska multinacionalka

>Argentinski Slovenci niso ostali pri kulturi, ampak so mnogi uspeli tudi poslovno. Tudi vi ste se zaposlili v multinacionalki argentinskega Slovenca...

“Ko me je prijatelj Herman Zupan povabil, da bi sodeloval z njim pri vodstvu podjetja, je bilo to še srednje velika, uspešno vodena grafična tovarna za kartonsko embalažo. Moja naloga naj bi bila pomagati pri reorganizaciji dotedanjega družinskega podjetja in ga pripraviti za nadaljnjo rast. Povabilo sem sprejel, ker mi je dalo možnost, da sem lahko nabrane izkušnje posredoval ljudem, ki sem jih cenil. V teku let se je prvotna tovarna, ki se ji je pridružila papirnica, razrasla v skupino podjetij, ki je na področju kartona in embalaže največja na tem delu sveta.”

> Kako kot ekonomist in humanist gledate na svetovno gospodarsko krizo? Je njen pravi vzrok pohlep?

“Da je bil prisoten med vzroki krize pohlep, je skoraj gotovo, vendar je pohlep le ena od oblik nezmernosti in nezmernost ena od posledic nerazumnosti, ki je po mojem mnenju temeljni vzrok za vse gospodarske pa tudi politične in moralne pretrese na svetu.”

> Kje so vidi ta nezmernost?

“Nezmerno hlastanje po imetju je prisotno tako v potrošništvu, ki hoče poizkusiti in takoj spraviti pod streho vse, kar ponuja trg, kakor v kopičenju neotipljivega bogastva. Nezmernost je viden izraz pomanjkanja razumnosti, kreposti, ki naj bi človeku pomagala najti pri vsaki dejavnosti pravo mero. Da pa nam lahko razumnost prav svetuje, moramo poznati smisel stvari. Smisel nakazuje mero. Kjer ni smisla, je razumnost brez opore in v človeku se z odpravo mere sprostijo neomejene strasti. V svetu, kjer prevladuje nihilistični relativizem, ki peha ljudi v skrajni hedonistični individualizem brez vsakega globljega smisla, se potemtakem ne bi smeli čuditi, da se pojavljajo vedno novi in globlji pretresi.”

>Kaj pa Kitajska? Pred leti ste objavili članek o zahodni gospodarski politiki do Kitajske.

“Če se je posrečilo ZDA pod vodstvom predsednika Ronalda Reagana zrušiti gospodarski sistem Sovjetske zveze tako, da so ji otežili dostop do mednarodnih trgov in kapitala, delajo v današnjem času njegovi nasledniki v odnosu s Kitajsko prav obratno. S kapitalom ameriških in drugih podjetij iz demokratičnega zahoda največjo totalitarno državo na svetu krepijo. Kitajska je zavrgla marksizem, a obdržala totalitarno strukturo. Sprejela je kapitalistični sistem, ki pa ga v okviru lastne države skrbno nadzoruje. Na ta način je uvedla v glavnih potezah fašistični družbeni model. Sodelovanje s kapitalističnimi podjetji, cenena in disciplinirana delovna sila ter postopen razvoj notranjih trgov ji omogočajo izredno hitro, a vendar centralno vodeno rast. Ena od nevarnosti, ki jih predstavlja danes Kitajska, je, da postane zgled za države v manj razvitih predelih sveta, ki vidijo njeno hitro gospodarsko rast, a ne opazijo velikih socialnih razlik, ki jih ta povzroča, pa tudi ne posledic. Tako na primer njena vlada ne more obvladati notranje migracije v velika mestna središča, kar ji pogojuje velik del gospodarskih in političnih odločitev. Posledica je tudi načrtno in od države podpirano izseljevanje celih družin. Čeprav se je Kitajska gospodarsko razvijala skoraj tri desetletja s pomočjo zahodne inovativnosti in mednarodnega kapitala, ki je v večji meri sad zahodnjaškega dela in varčevanja, postaja za površnega opazovalca simbol uspešnosti, ki so jo do nedavnega pripisovali predvsem demokratičnemu družbenemu modelu.”

> Bo v prihodnosti kaj drugače?

“Dokler Kitajska trguje z vsem svetom, so seveda njeni mednarodni odnosi dobri. Vprašanje je, kaj se lahko zgodi, če se iz kakršnegakoli razloga pretrga dotok ameriškega in evropskega kapitala na Kitajsko in če bi zaradi socialnih pritiskov bile razvite države prisiljene omejiti nakup cenejših proizvodov iz tega dela sveta. Upajmo, da bo zahod raje sprejel nižanje svojega življenjskega standarda, kakor da bi postavil v nevarnost svetovni mir.”

Zadružništvo ni mrtvo

> V eni od vaših knjig govorite o zadružništvu in solidarnosti. Danes se zdi, da so to pojmi, ki jih je kapitalizem že požrl?

“Če je te pojme kak sistem uničil, je to storila marksistična totalitarna država. Tako zadružništvo kakor vzajemnost (s tujo besedo solidarnost) lahko živita le iz odločitve svobodnih ljudi. Prisiljeno zadružništvo in predpisana solidarnost sta le ponoven primer, kako je marksizem uporabljal besede, ki so pomenile od vseh cenjene vrednote, pa jim vzel pravo vsebino in spremenil pomen. Zato sem že v času, ko sta se pričela rušiti sovjetski imperij in jugoslovanski komunizem, zapisal, da se bomo rešili težke dediščine totalitarnih držav šele takrat, ko bomo vrnili besedam njihov pravi pomen. To drži ne le za izraze, kot sta zadružništvo in vzajemnost, marveč za obširen besednjak, kjer so tudi besede pravičnost, enakost in ne nazadnje - osvoboditev.”

> A prvi dve desetletji demokracije v Sloveniji se o zadružništvu ne govori. Je torej vseeno upanje za prihodnost?

“Res, prva leta kapitalizma niso pokazala potrebe po obnovi zadružništva. Ni pa rečeno, da se taka potreba lahko nepričakovano kmalu ne pokaže pod pritiski trga, pa tudi tehnologije, in sicer najprej na področju kmetijstva. Pridelovanje hrane postaja ponovno ena od kritičnih točk globalnega gospodarstva. Seveda potreba sama še ne prinese rešitve. Ta je v rokah razgledanih in požrtvovalnih oseb.”

> Pišete, da ima Slovenija zaradi svoje velikosti prednosti. Kje?

“Mislim, da ni toliko pomembna velikost ozemlja kakor delavnost in iznajdljivost prebivalcev. Kar je majhno, je lahko bolj gibčno, prilagodljivejše in zato uspešnejše. Koliko posamezna podjetja izkoristijo to okoliščino, tega ne morem presojati. Vsekakor gre za vprašanje dolgoročnih državnih in podjetniških odločitev, za katere ni nikdar prepozno.”

> Veliko je bilo že napisano odnosu med politiko in Cerkvijo. Kakšen pa bi moral biti odnos med Cerkvijo in kristjani v politiki?

“Kakor lahko razberemo iz papeških okrožnic zadnjih sto let, Cerkev želi, da njeni verniki, laiki, aktivno posegajo na polje politične dejavnosti, ker je to ena od njihovih družbenih in državljanskih dolžnosti. Na tem področju Cerkev vernikov sicer ne vodi, kolikor pa gre pri tem za moralne odločitve državljanov, jih je dolžna usmerjati. Vsak kristjan je s tem, da je državljan demokratične države, odgovoren za to, kdo mu vlada in kako mu vlada. V tem pogledu je naloga Cerkve, da svoje vernike opozarja na moralno dolžnost, ki jo imajo do države in ki se kaže najprej v tem, da odgovorno volijo svoje predstavnike v parlament, pa tudi v krajevne uprave in ne nazadnje v vodstva strokovnih združenj. Vsa demokratična družbena struktura je končno izraz celotnega volilnega telesa. Kristjani, ki delujejo v politiki, so sprejeli nase posebno breme, ki ga nosijo tudi v imenu drugih vernikov. Zato jih ti ne bi smeli nikdar pustiti samih.”

> Iz vaših objav se kaže, da presenetljivo dobro poznate položaj v državi. Kljub širnemu Atlantiku?

“Če je bilo kaj takega mogoče, ko nas je poleg navadnih meja delila še železna zavesa, je zdaj toliko lažje. Slovenija je svobodna in na razpolago imamo poleg ostalih medijev še internet z vrsto blogov in spletnih strani. Kljub temu pa so najboljša vez z domovino še vedno prijatelji, s katerimi skušam vzdrževati stike. Drugo je vprašanje uporabe časa.”

Pešanje spomina

> Kot človek, ki je živel desetletja v tujini, vidite Slovenijo drugače kot njeni prebivalci. Kaj lahko rečete o stanju duha v državi?

“Materialno stanje je mogoče presojati s pomočjo objektivnih kazalcev, glede duhovnega stanja pa se mora zadovoljiti človek z vtisi in razlago nenavadnih pojavov, ki so nenavadni tem bolj, ker stalnim prebivalcem države ne zbujajo pozornosti. Tako na primer Slovenija, ki je po ustavi in po volji večine demokratična država, ni podpisala evropske obsodbe treh totalitarizmov dvajsetega stoletja, ki so bili v kronološkem vrstnem redu: komunizem, fašizem in nacizem. Ta nedoslednost ni zbudila med prebivalstvom nobenega vidnejšega javnega protesta, kar je značilno za duha, ki prevladuje v deželi. Predsednik demokratične države je lani podelil odlikovanje bivšemu vodji politične policije nekdanje totalitarne države. Ogorčenje so izrazili le nekateri osamljeni politiki in pisci pisem bralcev. Kakega obširnejšega protesta ni bilo. Če je to posledica preživetega strahu, je to skrb vzbujajoč izraz stanja duha. Demokratično izvoljeni župan glavnega mesta je poimenoval cesto po dolgoletnem diktatorju totalitarne države, odgovornem za množične poboje in nasilja. Javnost je to prenesla brez vidnega ogorčenja. Če je ljudem po dveh desetletjih opešal spomin do take mere, je to vsekakor eden od bolestnih znakov stanja duha.”

> Kako pa gledate na spravo?

“Sprava je potrebna in prepričan sem, da je na človeški ravni marsikje že dolgo dosežena. Na žalost to ne drži za ustanove, ki so dedinje nekdanjega totalitarnega režima. Treba je opozoriti na dejstvo, da v vseh letih politične emigracije ni bilo zaslediti od tam niti enega klica po maščevanju. Tudi kasneje ob počastitvah žrtev revolucije v Rogu in Teharjah je bilo slišati le obratno, besede odpuščanja. Dosledno zavračanje komunističnega totalitarizma, ki je do konca širil sovraštvo in nestrpnost, ter zahteva po pravici in resnici pa ne bi smela biti lastnost le ene od strani, ki ju je revolucija ločila. Slovenija že dve desetletji spoznava, da dobesedno živi na prikritih množičnih grobiščih, v katerih je nad sto tisoč žrtev komunistične revolucije, ki nimajo niti pravice do svojega imena. V vsaki pravni državi bi tako stanje privedlo do vrste sodnih procesov. Pri nas ne. V demokratični, svobodni in samostojni Sloveniji hodijo prebivalci dan za dnem mimo spomenikov Kardelju, Kidriču in drugim, ki so te pomore odredili in organizirali, kot da se jih to ne tiče. Taka drža ne spominja na spravo, prej na evangeljske pobeljene grobove in je po mojem mnenju eden od grozljivih znakov stanja duha.”

> A vendar ljudje tudi glasno govore o spravi.

“Hvale vredno je, da se redno dvigajo glasovi iz vrst cerkvene in civilne družbe, ki pozivajo k spravi in odpuščanju. Redkeje pa je slišati, da bi kdo opomnil na potrebo obžalovanja in kesanja. Ob tisočih pomorjenih je med nami gotovo nekaj stotin morilcev. Po desetletjih totalitarne strahovlade pa tudi nekaj tisoč strahovalcev, kršiteljev osnovnih človekovih pravic in tudi ovaduhov. Ali nihče od njih ne potrebuje kesanja? Ali naj bi bila sprava pri nas enostransko dejanje brez kakršnegakoli obžalovanja zločincev? Ali pa morda nihče ne omeni potrebe po kesanju, ker so odgovorne nekateri prav nekrščansko že odpisali do take mere, da jim ni mar, če se ti rojaki pred koncem življenjske poti pokesajo ali ne? Brezbrižnost do žrtev si podaja roko z brezbrižnostjo do krvnikov.”

> Bo v prihodnosti kaj drugače?

“Navedel sem nekaj znakov, ki kažejo na brezbrižnost ob dejanjih, ki so v posmeh pravici. V deželi, kjer po velikih zločinih ni velikega ogorčenja, iskrenega obžalovanja in skupnega zadoščevanja, se ne smemo čuditi, ko ob spominu na pomembne dosežke ni velikega navdušenja in da je stanje duha v državi zatohlo. Po drugi strani pa vzbujajo upanje skupine zavzetih slovenskih rojakov, ki polni krščanskega optimizma ob kritičnem odnosu do opisanega stanja snujejo lepšo in privlačnejšo prihodnost.”

TINO MAMIĆ

---