Zelo posebna in pregrešno draga alfa

Alfin model montreal nekateri uvrščajo v kategorijo najlepših kupejev avtomobilskega sveta, a je avto luč sveta ugledal v nekoliko napačnem času.

Pod obliko avtomobila se je podpisal Marcello Gandini, ikona 
avtomobilskega oblikovanja, ki je kriv tudi za lamborghinija miuro 
in countacha, ferrarija dina 308, lancio stratos in renaulta 5 
turbo.
Pod obliko avtomobila se je podpisal Marcello Gandini, ikona avtomobilskega oblikovanja, ki je kriv tudi za lamborghinija miuro in countacha, ferrarija dina 308, lancio stratos in renaulta 5 turbo. 

Zgodba o alfi montreal se začne prav v kanadskem Montrealu na takratnem Expu 67. Na takratni predstavi, aprila 1967, sta bila predstavljena dva belo obarvana koncepta, ki sta imela vgrajen 1,6-litrski bialbero iz giulie TI in šasijo giulie sprint GT. Prototipa sta se kar nekaj razlikovala od končne serijske različice, še najbolj očitna razlika pa so rešetke nad sprednjimi žarometi, ki so pri prototipu ločeni za vsak žaromet posebej. Interna oznaka modela montreal je bila 105.64, saj je praktično celotno nosilno ogrodje in vzmetenje prevzeto od modela 105 (alfa romeo GT in derivati). Leta 1970 je tovarna v Ženevi pokazala serijsko različico, kjer je ubožni 1,6-litrski štirivaljnik dal prostor mogočnemu 2,6-litrskemu osemvaljniku iz alfe tipo 33. Motor je imel mehanski vbrizg goriva, ki so ga razvili pri SPICA-u, podjetju, ustanovljenemu 1932 kot Societa Pompe Inezione Cassani & Affini, od 1941 pa je spadalo pod Alfino streho. Bosch je dodal elektronski vžig, kompresija 9.0:1 pa je bila dovolj, da je motor razvijal takrat mogočnih 147 kW (200 KM) pri 6500 vrtljajih na minuto in 235 Nm navora pri 4750 vrtljajih. Do stotice je avto pospešil v 7,1 sekunde, končna hitrost pa je bila 224 km/h. V8 s štirimi odmičnimi gredmi je moč prenašal na petstopenjski ročni menjalnik s samodejno zaporo diferenciala, od koder je šla moč čez gred na zadnjo os. Filigransko vzmetenje in vpetje, navdahnjeno pri tipo 33 so dopolnjevali še štirje zavorni diski s servo ojačanimi čeljustmi.

Sestavljale so ga tri delavnice

Med oblikovnimi posebnostmi so lažni vstopnik za zrak na motornem pokrovu, vrata, ki se zaključujejo z B-stebričkom in zračnimi režami po C-stebričku. Med opcijami, ki si jih je lahko kupec dodatno zaželel, so bili usnjeno oblazinjenje, klimatska naprava, električni pomik stekel in električna ogledala. Montreal je tehtal 1270 kilogramov, štirisedežni kupe pa zaradi kratke medosne razdalje 2,35 metra pravzaprav ni omogočal sedenja na zadnjih dveh sedežih. Šasijo so najprej izdelali v Areseju, jo postavili na kolesa in zakotalili do Bertoneja, kjer so nanjo postavili karoserijo, potem pa je avto romal h Grugliascu na barvanje in vgradnjo notranjosti. Od tam je Montreal potoval nazaj v Arese, kjer so vgradili še motor in pripadajoče komponente. Zaradi vse logistike je bil montreal pregrešno drag po takratnih standardih – 5,7 milijona italijanskih lir se iz 1970 z upoštevanjem inflacije pretovori v 58-60 tisoč evrov današnjega denarja. Po uradnih številkah je luč sveta med 1970 in 1977 ugledalo 3925 primerkov. Kot veliko podobnih umetnin je bil montreal “flop” zaradi visoke cene in naftne krize sedemdesetih, prav tako zaradi emisijskih predpisov ni smel na ameriški trg. Danes po evropskih oglasnikih Montreala najdete nekje za ceno od 50 do 80 tisočakov, vsaj eden, svetlo rdeče barve, pa je tudi pri nas z novomeško registracijo in metliškim grbom.


Najbolj brano