Dvoživka za vse terene

Po prenovi aktualna generacija vitare še vedno ponuja precej opreme za zelo znosen denar in s štirikolesnim pogonom predstavlja vsestranskega kompaktnega športnega terenca za širok nabor uporabnikov.

Kombinacija bencinskega motorja in štirikolesnega pogona morda 
prinese malce višjo porabo, a veliko več užitkov pri premagovanju 
terenske podlage. Foto: Artur Švarc
Kombinacija bencinskega motorja in štirikolesnega pogona morda prinese malce višjo porabo, a veliko več užitkov pri premagovanju terenske podlage. Foto: Artur Švarc

O oblikovnih potezah skozi vse generacije vitar lahko rečemo le, da so vedno izstopale na svojstven način, od tiste legendarne trivratne iz začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja z lomom na šipi vrat, do konvencionalnega pristopa v naslednji generaciji in zdajšnji izrazito ostrorobni in “funky” podobi.

Odzivna tehnika

Gremo k mehaniki. 1,4-litrski štirivaljnik je posebnež zaradi uporabe turbo polnilnika. 103 kilovati (140 KM) so z 220 Nm navora dovolj, da je vitara, ki tehta samo 1,2 tone, precej poskočna mala zadevščina, turbo pa sodeluje takrat, ko zahtevamo izdatno moč, pri nežni vožnji gre večina njemu namenjenih plinov mimo lopute neposredno v izpušni sistem, pri čemer skozi cevke iz rezervoarja za gorivo steče nekaj manj goriva.

Tehnični podatki

Dimenzije (D/Š/V): 4170 mm, 1775 mm, 1595 mm

Motor: 1,4-litrski bencinski turbo motor z 103 kW (140 KM)

Navor: 220 Nm pri 1500 vrtljajih

Gume: 215/55/R17

Posoda za gorivo: 47 litrov

Cena: 25.520 evrov

Za 2100 evrov je imel testni primerek dodatno še samodejni menjalnik, ki moč prenaša na vsa štiri kolesa. Kot opisano, kombinacija ljubi potovanja in obožuje zimo, ko navrže tri metre snega, vi pa morate nujno na vrh Triglava. To so aduti tovrstnih avtomobilov že od nekdaj in tudi vitara ni izjema. S pametno vožnjo lahko porabo držite pri sedmih litrih in pol, sicer bo pa dober liter višja.

Dobro založena z opremo

Notranjost je v skladu s časom, pa vendarle po japonsko klasična. Osrednji infotainment nudi vse, kar voznik potrebuje, je pa upravljanje malce ... no, skratka, zahteva privajanje. Nad glavami potnikov pri najvišji ravni opreme elegance top sveti tudi nebo skozi veliko panoramsko streho. Sedeži so odeti v kombinacijo usnja in alkantare, notranjost pa je sestavljena v kombinaciji črne plastike in svetleče srebrnih dodatkov.

Od opreme je tu praktično vse, od vseh mogočih asistenčnih sistemov do ogrevanja sedežev. Med klasičnimi merilniki je informativni barvni zaslon potovalnega računalnika s precej bogatimi podatki, mogoče pa bi lahko na volanu uporabili nekaj več domišljije z gumbi za upravljanje. Zanimivi so tudi zračniki. Saj ne, da jih nismo opazili že na prejšnjih testih, a krog z dvema loputama se v avtomobilski industriji seli od alfe v sedemdesetih do mazde v začetku stoletja in zdaj je v identični podobi tudi v vitari.

Trojica na vrhu armaturne plošče ima sredinski zračnik zapolnjen z analogno uro, kar je v dobi digitalizacije prijeten retro spomin.

Pripomba pa leti na prestavno ročico samodejnega menjalnika - vrstni red režimov delovanja je rahlo zoprn, saj je M (ročni način, ko lahko prestavljamo tudi z lopatkami za volanom) za samodejnim D in pred speljevanjem kaj hitro pomaknemo v M namesto v D in motor do konca zatuli v prvi prestavi. Pač manjša ergonomska slabost, ki pa se je lahko navadimo. In koliko stane takšen primerek? Vrh ponudbe vitare dosega ceno 25.520 evrov.


Najbolj brano