Avtomobilska proizvodnja, ženske in alkohol
Henry Ford, ustanovitelj znamke Ford, je bil nedvomno velik inovator, ko gre za proizvodne procese in njegove ideje, kako v celoti izkoristiti vse resurse in ostanke pri proizvodnji, so legendarne. Niso pa vse uspele.
Mnoge zgradbe so ohranjene še danes. Še vedno stoji originalni
vodni stolp, izdelan v Michiganu in celo deluje.
Oglje za žar je eden od njegovih stranskih izumov kot ostanek pri proizvodnji lesa, ampak Henry Ford je v bistvu hotel biti v celoti neodvisen od dobaviteljev, zato je ob železarnah, žagah in podobnih delavnicah sanjal tudi o svojih lastnih pnevmatikah. Možakar si je pred približno sto leti zamislil, da bi v amazonskem pragozdu kar sam pridobival gumo in izdeloval pnevmatike. Za ta namen je od brazilske vlade kupil 10.000 kvadratnih kilometrov zemlje v bližini mesta Aveiro v zvezni državi Para.
Mesto Fordlandia ali Fordland, ki si ga je zamislil leta 1926, naj bi imelo tisoč ljudi, ki bi se pretežno ukvarjali s pridobivanjem gume, seveda pa bi bile tu vse podporne dejavnosti, od frizerjev do zobozdravnikov in šol. Brazilska vlada je v zameno bila upravičena do devetih odstotkov dobička.
Vrhunec trka dveh kultur je bila hrana. Brazilci niso bili navajeni na ameriško hrano, kot so hamburgerji ali jedi iz pločevink, še manj na ameriško logiko hiše.
Ko delovna etika trči ob ležernost
Po sklenjenem dogovoru z brazilsko vlado je Fordovo brazilsko podjetje Companhia Ford Industrial začelo s pripravami. Srečevali so se z velikimi logističnimi težavami, saj tam okoli ni bilo cest, pa tudi delavce je kosila rumena mrzlica. Mesto je bilo razdeljeno na dve okrožji, za brazilske delavce in ameriški menedžment. Postavljene so bile tipične ameriške hiške, pa tudi bolnišnica, šola, knjižnica in hotel. Manjkali niso niti bazen, igrišče za golf in športna dvorana.
Leta 1928 je Ford poslal dve tovorni ladji z opremo, vse od kljuk za vrata do vodnih zbiralnikov. Novoustanovljeno mesto je vabilo delavce od blizu in daleč z obljubami po visokih plačah. Tu pa je protestantska delovna etika trčila ob sredozemsko ležernost. Specifika pridobivanja lateksa iz kavčukovca je, da se ta pri nizkih temperaturah ponoči nahaja nizko v deblu, čez dan pa se razprši višje v drevo, zato je bilo potrebno z delom začeti že ob petih zjutraj in ga končati do poldneva.
Okoliške plantaže so bile jasno razdeljene, delavce pa so redno premeščali, da ni prišlo do pretirane izrabe dreves. Na drugi strani je imela Fordlandia stroga pravila - nič alkohola, tobaka in žensk, prepovedan je bil celo nogomet. Vse to so nadzirali inšpektorji, tudi po domovih delavcev. Zato so ti izkoriščali možnost in s čolni odpluli na reko in se ga tam napili. Kako je to potem vplivalo na delo ob petih zjutraj, si lahko predstavljamo. Bili so celo tako iznajdljivi, da so si deset kilometrov višje ob reki postavili svoj “Las Vegas” z bari, nočnimi klubi in bordeli.
Pri uporu posredovala tudi vojska
Tudi razumevanje Američanov o tropskih kulturah je bilo slabo - drevesa so sadili tesno drugo ob drugem in s tem omogočili prenos bolezni. Vrhunec trka dveh kultur pa je bila hrana. Brazilci niso bili navajeni na ameriško hrano, kot so hamburgerji ali jedi iz pločevink, še manj na ameriško logiko hiše.
Minili sta le dve leti, ko je prišlo do prve večje stavke. Naveličani ameriške hrane so se uprli v lokalni restavraciji. Uporniki so porezali telegrafske žice in pregnali menedžerje, celo mestni kuhar je moral pobegniti za nekaj dni v džunglo, dokler ni posredovala brazilska vojska. Pogajanja so prinesla rešitev - delavci so od takrat jedli domačo hrano. Brazilska vlada nikoli ni zaupala tujim investitorjem, zato tudi ni pretirano pomagala Fordovi zamisli.
Problemi so se kopičili in sprejeta je bila odločitev, da se vse skupaj prestavi na drugi kraj, 40 kilometrov po reki navzdol k Belterri, Ford pa je Fordlandio opustil leta 1934. Do leta 1945 je bila proizvodnja sintetične gume tako izpopolnjena, da ni bilo več potrebe po pridobivanju naravne gume. Fordova investicija je ugasnila čez noč in opustili so tudi drugo mesto. Leta 1945 je vnuk Henry Ford II prodal območje nazaj brazilski vladi, skupna izguba je znašala v današnjih dolarjih 284 milijonov. Nihče od družine Ford ni nikoli obiskal ne Fordlandie, ne drugega mesta. Ob začetku tega stoletja je v ostankih Fordlandie prebivalo le kakih 90 ljudi, daleč od civilizacije, brez osnovnih dobrin. V 20 letih je mestece ponovno zaživelo in zdaj tam živi približno 2000 ljudi. Bolnišnica je bila do leta 2000 dejansko nedotaknjena, potem pa so jo oplenili zbiratelji krame in tatovi. Stoji tudi velika mizarska delavnica, ki pa je že dolgo brez orodja, enako velja tudi za žago.
Fordlandia je bila navdih za mnoge ideje v popularni kulturi. Tako je Aldous Huxley v Čudovitem novem svetu London pravzaprav prekopiral po Fordovem mestu, o tem utopičnem projektu pa so napisane številne knjige in posnete dokumentarne oddaje.