Alfa Romeo, ki ni uspela zapeljati na ceste
Po drugi svetovni vojni se je Alfa od butičnega proizvajalca preusmerila v potrebe za široke množice. V petdesetih letih so predstavili 1900, prvi Alfin model, narejen na tekočih trakovih in 1954 je na ceste zapeljala tudi prva giulietta.
Leta 1960 so pri Alfi sestavili prototip Tipo 103, ki bi lahko močno
spremenil potek italijanske avtomobilske zgodovine. Foto: Alfa Romeo
Aprila 1954 je na torinskem avtosalonu Rudolf Hruska, novi tehnični direktor Alfe, z glavnim inženirjem Giuseppejem Busso, debatiral o možnostih, da bi pri Alfi podobno kot pri Finmeccanichi, kjer je do takrat deloval kot svetovalec, razvili majhen subkompaktni avto. Tudi Busso se s to idejo ni srečal prvič. Prvi koncept mikro avtomobila je zasnoval leta 1946, ko je bil še pri Ferrariju, drugega pa 1948, ko je že bil pri Alfi. Tretji koncept, projekt 13-61, je nastal leta 1952 in sicer je bil to malček s spredaj nameščenim dvovaljnikom in sprednjim pogonom. Busso je pozneje večkrat omenil, da bi Alfa lahko leta 1956, štiri leta pred Minijem, spravila na trg prvi takšen avto na svetu, če bi šefi imeli razumevanje za ta projekt.
Septembra 1956 je Busso spet sedel pri šefih, ki so odobrili nov projekt, ki pa je smernice dobil šele 1957. Od predlaganega zračnega hlajenja, bokser motorja in sprednjega pogona je ostal le slednji, motor pa štirivaljni in 900-kubični. Prve skice so nastale januarja 1958.
Avto je dobil prav poseben vzdevek
Hruska je februarja istega leta določil, da morajo biti načrti končani do decembra 1958, proizvodnja pa naj bi se začela leta 1961. Oktobra tega leta je Hruska nenadoma zapustil Alfo, izvršni direktor pa je avtomobilu dal ime Progetto V (pozneje Tipo 103) in željo po 850-kubičnem motorju.
Prototip Tipo 103 je bil narejen 1960, prva cestna testiranja pa so se zavlekla v leto 1962. Do tu je bilo še vse lepo in prav. Avto, ki je dobil vzdevek pidocchio (po naše uš), je bil zgrajen iz enotne školjke, v dolžino je meril 3,63 metra in tehtal 725 kilogramov. Šlo je za klasično limuzino, z neodvisnim vzmetenjem spredaj in zadaj z amortizerji, spredaj s kolutnimi in zadaj z bobnastimi zavorami.
Nenavadno pri vsem skupaj je bilo, da je bilo zadnje vzmetenje električno nastavljivo. Za pogon so uporabili prirejeni Alfin štirivaljnik z dvema odmičnima gredema, z aluminijasto glavo in prostornino 896 kubičnih centimetrov. Prečno nameščeni motor je premogel 38 kW (51 KM) pri 5500 vrtljajih, moč je na sprednja kolesa prenašal v blok dodani štiristopenjski sinhronizirani menjalnik. Avto je zmogel 139 km/h, za kilometer z mesta je potreboval 41,2 sekunde.
Pri Alfa Romeu so vstopne avtomobile proizvajali po Renaultovi licenci in za lastni model ni bilo potrebe, zato so se raje usmerili v bolj dobičkonosne avtomobile srednjega in višjega razreda. Eden od razlogov, čeprav nikoli potrjen, pa naj bi bil tudi gentlemanski dogovor s Fiatom, da Alfa ne bo posegala v segment malih avtomobilov, kjer je vladal Fiat, Fiat pa v zameno ne bo drezal v srednji in višji razred.
A mala uš seveda ni šla v pozabo. Če vas avto na kaj spominja, imate prav. Oblikovne poteze male škatlice so uporabili pri poznejših Alfinih, nesporno pa je giulia, ki je prišla na trg leta 1962, po proporcih spremenjen Tipo 103. Slednjega niso spregledali niti pri Renaultu. Značilna V-oblika motornega pokrova in škatlasta oblika se je leta 1962 znašla na Renaultu 8, le da je imel ta motor zadaj.
Šele desetletje pozneje je Alfa Romeo šla po poti, s katero bi deset let prej resno ogrozila Fiat 500 in podobne malčke na evropskih cestah in rodil se je alfasud, najbolj prodajana Alfa vseh časov. Edini prototip 103 skupaj s tremi motorji je ohranjen v muzeju v Areseju, kjer so ga pred dvema letoma restavrirali in predstavili skupaj z nekdanjimi inženirji.