Kitajska, 1,4-milijardna država, v kateri virusa ni

Vojko Bratina, 51-letni Goričan, se je lani oktobra po več kot desetletnih izkušnjah v Bruslju kot funkcionar Evropske komisije in njenih izvršilnih agencij preselil v kitajsko prestolnico. Zaposlen je na delegaciji Evropske unije (EU), skrbi pa za sodelovanje med Kitajsko in EU pri skupnih znanstvenih in tehnoloških projektih.

PEKING > Z Vojkom Bratino, ki odlično pozna razmere na Kitajskem, smo se pogovarjali prejšnji torek, ko so v državi, ki šteje skoraj 1,4 milijarde prebivalcev, potrdili 19 novih okužb, vse pa so bile vnesene iz tujine. Bratina zelo dobro pozna tudi evropske razmere, saj je s stare celine nedavno spet poletel v Peking.

Kako poteka vaša karantena na Kitajskem?

“Če bi hotele znižati številke, bi se morale evropske vlade odločiti za obsežnejša zaprtja, kar pa bi negativno vplivalo na socialno in ekonomsko življenje. Zato se jim zdaj zaprtje še ne zdi smiselno, ko je število smrtnih žrtev še relativno nizko.”

“Naj poudarim, da je to prava karantena, ne taka 'poljubna', kot jo imamo v Italiji in Evropi. Pred vrati mojega doma je noč in dan stražar, ki skrbi za to, da se ne odpravim iz hiše. Dejansko ne smem iz stanovanja odnesti niti smeti. Dvakrat na dan moram posredovati podatke o svoji telesni temperaturi. K sreči preživljam 14-dnevno karanteno doma. Ta privilegij imam, ker imam status diplomata. Komurkoli uspe priti na Kitajsko, naj bo to Kitajec ali tuj državljan, mora karanteno prestati le v hotelih, stroške mora kriti sam, to pa ni najbolj poceni. Sam sem moral ob vrnitvi preživeti nekaj ur v hotelu, ko sem čakal na izid brisa, ki sem ga naredil ob pristanku, še pred kontrolo potnega lista. Če bi bil pozitiven, ne bi imel niti privilegirane karantene doma, ki pa jo je morala predhodno odobriti uprava stanovanjskega bloka, v katerem stanujem. Če bi na primer večina sostanovalcev nasprotovala predlogu, da bi bil potencialni okuženec v karanteni v stavbi, čeprav v lastnem domu, potem ne bi mogel prestati karantene doma. V mojem bloku smo v glavnem tujci in do tega ni prišlo, v stanovanjskih blokih, kjer bivajo v glavnem Kitajci, pa redko pride do odobritve domače karantene.”

Na Švedskem je bil edini z masko

Kakšno je bilo potovanje z letalom iz Evrope v Peking?

“Od začetka pandemije je imela Kitajska skupno toliko primerov, kot jih ima zdaj Evropa dnevno.”

“Večinoma so potovali samo kitajski državljani, ker tujci še ne smejo prosto leteti na Kitajsko. Turistične vizume so zamrznili, tako da tja lahko potujejo v glavnem le diplomati, ljudje, ki imajo na Kitajskem prebivališče in ljudje z zagotovljenim delovnim razmerjem. Vzletel sem iz Švedske, kjer sem moral 48 ur pred letom na bris, ki je moral biti negativen, drugače ne bi stopil niti na letalo. Bris pa je lahko narejen le v zdravstvenih ustanovah, ki jih je določila kitajska ambasada na Švedskem. Če bi letel iz Italije, bi bila procedura bolj komplicirana, saj tamkajšnja ambasada ni pripravila tovrstnega seznama in bi morala kitajska ambasada v Italiji dodatno overiti rezultat brisa. Na Kitajskem sem moral opraviti še dodaten bris, na koncu karantene pa me čaka še zadnji test. Šele takrat bom lahko prost. Moram tudi priznati, da mi je bilo na Švedskem pred odhodom nerodno, saj nihče ni nosil maske ne na prostem ne v zaprtih prostorih. Masko sem nosil samo jaz, tako da sem bil prav smešen. Tako sem se pač navadil in zdaj me skoraj moti, če grem ven brez maske.”

Ali so razmere na Kitajskem zdaj skoraj normalne?

“Če postaviš neke pogoje in ne narediš ničesar, da se upoštevajo, je vse skupaj nesmiselno.”

“Kitajska v resnici nima več primerov okužbe, besedo 'skoraj' lahko kar odpišete. To je dejstvo. Nismo več v obdobju, ko smo lahko mislili, da Kitajska laže glede številk. Od začetka pandemije je imela Kitajska skupno toliko primerov, kot jih ima zdaj Evropa dnevno. Potem ko jim je problem, s katerim se zdaj ukvarja ves svet, januarja dobesedno ušel iz rok, se ga je Kitajska lotila zelo resno. Mednarodna letala, napotena v Peking, so šele oktobra dobila spet dovoljenje, da lahko pristanejo v Pekingu. Da bi glavno mesto ubranili pred morebitnimi uvoženimi okužbami, so namreč kitajske oblasti do nedavnega nalagale mednarodnim poletom prisilno pristajanje na oddaljenih letališčih, na katerih so izvedli celotno proceduro: bris, karanteno in dalje. Ker si potem imel za končno destinacijo Peking ali drugo mesto, si moral opraviti še dodatno vstopno proceduro za Peking ali drugo mesto, kar je lahko pomenilo dodatnih 14 dni karantene in dodatna testiranja. Ob morebitnem pozitivnem testu je sledila prisilna nadzorovana izolacija v bolnišnici.”

Aplikacijo, s katero nadzorujejo gibanje, imajo vsi

Kljub temu pa imate tudi omejitve. Katere?

“Večjih omejitev zdaj ni več. Seveda v zaprte prostore lahko hodimo le z masko, s tem da se registriramo preko aplikacije, ki sledi in registrira vsa naša gibanja. Vseskozi ohranjamo tudi varnostno razdaljo. Aplikacija, ki jo uporabljamo na Kitajskem, je podobna italijanski aplikaciji Immuni, vgrajena pa je neposredno v aplikaciji Wechat, kar je kitajska alternativna različica za Whatsapp, tako da jo imajo prav vsi. Nihče pa se nad tem ne pritožuje ali protestira. Gibamo se lahko svobodno, saj je število okužb res majhno. Pred tednom dni so v mestu Čingdao, ki šteje devet milijonov prebivalcev, zabeležili izbruh dvanajstih okužb. Številka je v primerjavi z Evropo smešna.”

V Čingdau so nato v par dneh testirali vseh devet milijonov prebivalcev. Kako jim je to uspelo?

“Nekaj podobnega se je zgodilo junija v Pekingu, ko so zabeležili osem okužb na ribji tržnici, v dveh tednih pa so testirali 12 milijonov ljudi. Prebivalstvo se sploh ne upira. Ljudje so junija v Pekingu ob temperaturi od 35 do 40 stopinj Celzija čakali v vrsti na nogometnih igriščih, da jih testirajo. Na 12 milijonov brisov so našteli osem primerov. Zanimiv je tudi način testiranja, saj Kitajci združijo več testov in jih analizirajo skupinsko. Združijo npr. po deset do 15 brisov skupaj in če med temi pride do pozitivnosti, spet testirajo vse te ljudi individualno, da odkrijejo, kdo je okužen. Sprva so Kitajsko celo zafrkavali zaradi tovrstnega načina testiranja, nihče iz znanstvene mednarodne skupnosti pa ni rekel, da tak način ni primeren. Zanimivo bo spremljati, ali bo ta način učinkovit na Slovaškem, ki naj bi s tem sistemom testirala vso populacijo, medtem ko drugod po Evropi testirajo ljudi zelo selektivno.”

V Evropi nihče ne preverja spoštovanja omejitev

Kako to, da je bila Kitajska tako uspešna v boju s koronavirusom? Samo zaradi tega, ker so ljudje upoštevali navodila?

“Ne, to ni bil glavni ključ za uspeh. Razlog za zajezitev širjenja koronavirusa je bila prisilna implementacija razmer. Strogo proceduro za nadzor za potnike iz tujine sem že opisal. Na Kitajskem pa se na primer zelo strogo izvaja tudi kontrolo gibanja preko aplikacij pametnega telefona. Tukaj pojmujejo kot bližnji stik z okužencem že dejstvo, da si bil istočasno s to osebo pet minut v supermarketu. Taki kontroli ne moreš ubežati. Ko sem konec avgusta po sedmih mesecih prišel v Evropo, nisem mogel verjeti, da je rešetka tako široka. Septembra sem obiskal več evropskih držav: Belgijo, Italijo, Slovenijo, Avstrijo, Nemčijo in Švedsko. Prišel sem s Kitajske v Belgijo in me na letališču ni nihče nič vprašal. Že isti dan sem iz Bruslja poletel v Benetke, nato sem prišel v Slovenijo, a ni bilo nikjer nobene kontrole in nobenega vprašanja, čeprav je slovenska vlada Belgijo uvrstila na rdeči seznam. Sam sem sicer imel opravljen negativen bris 48 ur pred odhodom v Evropo, nikomur pa nisem mogel zagotoviti, da se nisem v tistih 48 urah okužil. V Belgiji je na primer do nedavnega veljalo, da se lahko, če prideš iz katerekoli države in se tam ustaviš do 48 ur, prosto gibaš po državi. Seveda te, ko greš iz Belgije, nihče nič ne vpraša. Na letalih moraš “pro forma” izpolniti formularje o svojem gibanju v zadnjih 14 dneh. Nihče pa tega ne preveri in ne kontrolira. Tako zadeva ne more funkcionirati. Da sploh ne omenjam, kako se ni upoštevalo osnovnih varnostnih predpisov v določenih situacijah, ki sem jih septembra opazil v Sloveniji, Avstriji in na Švedskem. Seveda nočem reči, da bi bilo treba uvesti kontrole na meji, potrebna pa bi bila večja harmonizacija ukrepov. Če postaviš neke pogoje in ne narediš ničesar, da se upoštevajo, je vse skupaj nesmiselno. Če zahtevamo, da se državljani obnašajo resno in odgovorno, morajo enako ravnati tudi pristojne oblasti. Celo madžarski minister za zunanje zadeve Péter Szijjártó je moral opraviti petdnevno karanteno, ki so jo že itak zreducirali na minimum, ko je konec avgusta kot prvi predstavnik tuje vlade prišel na obisk na Kitajsko. Evropa pa ni nič vsilila kitajskemu zunanjemu ministru Wangu Yiju, ko je prav tako avgusta obiskal celo serijo evropskih držav, začenši z Italijo. Ne smemo misliti, da Kitajci, če bi le mogli, ne bi poskušali prelisičiti sistema, saj so zelo prebrisan narod. Sistem je pa tak, da je sleparija nemogoča. Taki ukrepi seveda drago stanejo tudi Kitajsko, katerakoli evropska država pa bi bila dandanes pripravljena plačati v gotovini zneske, ki jih je vložila Kitajska, da bi ne imela novih okužb. V Evropi medtem organizirajo kolesarske dirke, teniški grand slam v Parizu, maraton v Londonu, tekme nogometne lige prvakov ...”

Vprašanje, kje je trenutno več svobode

V Evropi države sicer spet uvajajo omejitve, včasih pa imamo občutek, da niso dovolj stroge, kot da bi se vlade bale reakcije ljudi. Ali je kitajski sistem neizvedljiv v demokratični Evropi?

“Ne verjamem, da je tako. Ko smo imeli v Italiji t. i. lockdown, je imel zelo dobre učinke. Bila je prva država, ki je izšla iz problema in zadnja, ki se je spet znašla sredi epidemije. To pa je bil dokaz, da če nekaj vsiliš in izvedeš resne in temeljite nadzorne ukrepe, si lahko učinkovit, saj so ljudje spoštovali omejitve. To se je dogajalo tudi v Evropi in ne le na Kitajskem, kjer je sistem delno avtoritaren. Ne vem pa, kdo v tem trenutku uživa več svobode. Jaz na Kitajskem, ki se bom ob koncu karantene, to se pravi od sobote dalje, lahko svobodno gibal po mestu in po državi, ali vi v Evropi z morebitnimi novimi omejitvami. Skratka, narobe svet. Države v Evropi so do zdaj čakale in se gledale. Razumem sicer, da je prioriteta število žrtev, ki ni tako alarmantno kot spomladi. Vlade tako vztrajajo, da se lahko življenje nadaljuje na tak način. Če bi hotele znižati številke, bi se morale odločiti za obsežnejša zaprtja, kar pa bi negativno vplivalo na socialno in ekonomsko življenje. Zato se jim zdaj zaprtje še ne zdi smiselno, ko je število smrtnih žrtev še relativno nizko.”

Skrb evropskih držav je tudi gospodarstvo. Kitajska pa je spet v ekonomskem vzponu. V zadnjem trimesečju je BDP narasel za 4,9 odstotka v primerjavi z istim obdobjem lani. Ali Kitajci res nimajo nikakršnih težav, da dnevno delajo po dvanajst ur in nadoknadijo izgubljene dneve?

“Tako je. V prvem trimesečju je kitajsko gospodarsko doživelo nekaj manj kot desetodstotni padec, ki ga bo do konca leta nadoknadila. Zadnje trimesečje bo na ravni lanskega, ko so sicer negotovosti o takratni komercialni vojni z ZDA delno upočasnile rast. Ekonomskega okrevanja pa se je lotila postopoma. Lov na rast BDP se ni začel na sto na uro maja in junija. Najprej so začeli z odprtjem tovarn, šole pa so s polno paro odprli šele po poletju. To je dobra lekcija, kako je treba nadoknaditi rast po padcu. Kot maratonec, ki mora nadoknaditi 50 metrov, a si za to lahko vzame pet kilometrov, ne pa samo 500 metrov.”

Dejstvo, da je kitajska ekonomija spet na zeleni veji, v Evropi in ZDA pa se bodo še dolgo ukvarjali z virusom, pomeni, da bo Kitajska še prej postala prevladujoče svetovno gospodarstvo?

“Mislim, da bo tako. Kitajska trenutno hitro beži iz gospodarske krize, ki jo je sprožil koronavirus. Kitajska je tudi dokazala, da zmore izvoz kompenzirati z notranjim tržiščem. Tudi zaradi tega ni bilo nikakršne krize. Minule oktobrske počitnice so pomenile pravi izbruh notranjih storitev in turizem je vzletel, čeprav brez dotoka tujih turistov, ki trenutno ne smejo stopiti v državo.”

Tri cepiva že v zadnji fazi testiranja

Kakšne pa so napovedi glede razvoja cepiva na Kitajskem?

“Kar tri cepiva izmed tistih, ki so v zadnji, tretji fazi kliničnega testiranja, so kitajska. Lahko bi se zgodilo, da bi več kot eno cepivo prestalo tretjo fazo. Eno cepivo so že testirali na vojakih, ki so jih že pred meseci prisilno cepili. Drugo cepivo so testirali v Braziliji, kar predstavlja verjetno najbolj učinkovito testiranje, saj je tam veliko primerov okužbe. Januarja bodo eksperimentiranje tega cepiva nadaljevali v Indoneziji, saj jih je na Kitajskem težko testirati, saj ni bolnikov s covidom-19. Tretje cepivo so sicer pred tednom dni prostovoljno dali na voljo kitajski populaciji v nekaterih provincah. Gre za isto cepivo, ki so ga uspešno testirali na Bližnjem vzhodu ter v Argentini. To tudi dokazuje, kako dobre odnose ima Kitajska s celo vrsto držav po svetu. V Evropi in ZDA pa je marsikatero testiranje že naletelo na težave.”

Je kitajski način spopadanja s pandemijo edini, ki lahko omogoča sobivanje z virusom?

“Ne verjamem. Navsezadnje ima kitajski sistem sobivanja veliko šibkost, saj onemogoča stik in izmenjave z zunanjim svetom, kar je na dolgi rok negativno in nevzdržno. Lani smo iz petih glavnih evropskih letališč imeli po dve ali tri dnevne povezave s Pekingom, zdaj pa so iste povezave v najboljšem primeru le enkrat tedensko. Verjetno se bomo morali v prihodnjih mesecih oziroma letih sprijazniti z evropskim sistemom sobivanja z virusom, ki predvideva, da imaš veliko bolnikov, več ljudi v karanteni, vsekakor pa relativno nizko število smrtnih žrtev.”

---