Vratarji imajo najvišjo ceno

Danes se začenja angleško nogometno prvenstvo, v seštevku prestopnih zneskov še vedno vodilno na stari celini. Zanimivo bo videti, kaj bo tržna dinamika prinesla v novi sezoni, preteklo je zaznamovala prevlada Manchester Cityja.

LONDON > Če gre soditi po razvoju dogodkov zadnjega angleškega prvenstva, v katerem so izbranci Pepa Guardiole že v prvem delu sezone razblinili vse upe morebitnih izzivalcev, potem je Manchester City glavni favorit za ubranitev naslova. Moštveno jedro, ki je lani na Otoku mlelo vse pred seboj, je nespremenjeno, ekipi pa se je priključil Riyad Mahrez. Alžirec je imel nemara glavno vlogo na igrišču pri senzacionalnem naslovu Leicestra leta 2016, Guardiolovi četi pa je morda manjkal prav ščepec nepredvidljivosti, ki jo pooseblja Mahrez.

Alžirec sicer ni Lionel Messi, a bi lahko v razdelanem sistemu Guardiole rušil obrambna ravnotežja tekmecev. Sicer pa je katalonski trener državne naslove osvajal v serijah. Tri je nanizal z Barcelono, trojček je ponovil z Bayernom. V tretje naj bi šlo rado. Proti Guardioli in Manchester Cityju pa govori tradicija. V zadnjem desetletju nobenemu od angleških klubov ni uspelo ubraniti naslova. Druga uganka je vselej povezana z velikim in napornim tekmovanjem, kot je svetovno prvenstvo, miselnim preklopom ter pripravljenostjo reprezentantov. Pri Cityju jih kar mrgoli. Tako kot tujih trenerjev v najboljših angleških klubih.

Tuje je najboljše

Odkar se je legendarni Alex Ferguson upokojil in ga je za krajši čas na klopi Manchester Uniteda nasledil David Moyes, na klopi angleških prvokategornikov ni prostora za otoške trenerje. Pri tem seveda ne gre pozabiti, da so tudi lastniki največjih klubov vsi po vrsti tujci. Za trenerje iz celinske Evrope in Južne Amerike pa je Anglija obljubljena dežela. Menedžerska vloga je imenitno plačana, trenerji pa v dobršni meri krojijo športno politiko kluba, torej odločajo o prihodih in odhodih. Premožni lastniki praviloma prisluhnejo njihovim željam.

Eden pionirjev, ki je odprl vrata angleških klubov kolegom s celinskega dela Evrope, je bil Arsene Wenger. Francoz je vodil Arsenal nepretrgoma 22 let. Po malem bo torej čudno na začetku sezone spremljati topničarje brez njihovega zaščitnega znaka. Tako je bilo tudi, ko se je Ferguson poslovil od klopi Manchester Uniteda. Rdeči vragi so nato zašli v globljo ustvarjalno krizo, ki je Arsenal zajela že v Wengerjevem obdobju. Res pa je, da se tržna pristopa obeh klubov zaradi več razlogov dokaj razlikujeta, čeprav imata oba ameriško lastništvo.

Arsenal praviloma ni posegal po pregrešno dragih okrepitvah. V zlatih letih je denimo denar, tako kot Tottenham za bližnje odprtje novega White Hart Lana, raje vložil v gradnjo novega stadiona Emirates. Do lanskega prestopnega roka za posameznega nogometaša pri Arsenalu niso odšteli več kot 50 milijonov evrov odškodnine. Rekord je držal Mesut Özil, ki je neposredno pred, med in po svetovnem prvenstvu dvigoval prah nad nemško reprezentanco. Verjetno se bo tudi v novi Arsenalovi sezoni precej vrtelo okoli učinka ustvarjalnega nogometaša turškega rodu.

Vtisi in rezultati

Topničarji si tudi v letošnji sezoni niso privoščili zvezdniškega nakupa, kar pa morda za novega trenerja Unaia Emeryja niti ni slabo. S Sevillo je bilo njegovo delo precej bolje ocenjeno kot v dveh letih pri Paris Saint-Germainu, kjer je v pretekli sezoni vendarle osvojil vse francoske lovorike. Pri Chelseaju so se odločili za trenerja, ki pri skoraj 60. letih še nima naslova. Italijan je nasledil Italijana. Narobe svet, bi ob rošadi Antonio Conte-Maurizio Sarri dejali nogometni statistiki. Conteju, ki je po plodnem Juventusovem obdobju nadaljeval zbiranje lovorik tudi pri Londončanih, je moral Roman Abramovič izplačati še zajetno odškodnino za predčasno prekinitev pogodbe, prav tako prejšnjemu Sarrijevemu klubu.

Petičnega Rusa so prepričale privlačne predstave Napolija, s katerimi si je Sarri pridobil precej simpatizerjev. Drugo vprašanje je, ali in kdaj bo prenesel igralni model, ki se je obnesel pri Napoliju, tudi v Chelsea. Londonski klub je, če se v zadnjih urah tržnice na Otoku ni zgodil še kakšen premik, v letos sicer skrajšanem prestopnem roku poskrbel za najdražji nakup. Potem ko je Thibaut Courtois skoraj izsilil prestop k madridskemu Realu, so plačali rekordno odkupno klavzulo za donedavnega čuvaja mreže Athletica iz Bilbaa, 24-letnega Kepo Arrizabalago. Tako kot lani Sarrijev častilec Guardiola je za vratarja tudi Chelsea razvezal mošnjiček.

Podobno je storil tudi Jürgen Klopp pri Liverpoolu. Povod za nakup Alissona so bili seveda spodrsljaji rojaka Lorisa Kariusa v finalu lige prvakov. Prav zanimivo je, da sta med tremi najdražjimi prestopi v angleške klube kar dva vratarska. Napadalci in zadetki sami po sebi ne prinašajo sreče, kar tudi Klopp dobro ve. Lani je Mohamed Salah kronal sanjsko sezono z 32 zadetki v prvenstvu, a je bil Liverpool daleč od naslova. Podobno kot Manchester United z Josejem Mourinhem, ki je že pred začetkom sezone odprl nekaj nogometnih front - v svojem in drugih dvoriščih. Rdeči vragi bodo drevi odprli sezono doma z Leicestrom.

---