Ljubezen do košarke, rojena v Mariboru

Prepoznaven obraz športnega uredništva TV Slovenija je Mariborčanka Sanja Modrić postala leta 2010, ko je vodila studio ob prenosih svetovnega prvenstva v košarki v Carigradu. Kot po naključju je v istem turškem mestu sedem let zatem poročala o največjem uspehu slovenskega ekipnega športa - o njej ljubi košarki, saj je moška reprezentanca osvojila naslov evropskega prvaka.

Le da je tokrat kamere in mikrofon s fantkom s piščaljo zamenjala oznaka Pop TV ali Kanal A, kamor je prestopila letošnjo pomlad.

Reprezentančni uspeh je kot prepoznavnemu obrazu vsakodnevnih oglašanj slavo prinesel tudi njej. Intervjuji ji sicer niso najbolj pri srcu. “Zagotovo se bolje počutim, ko postavljam vprašanja,” se zasmeji. ”Vedno ostane občutek, da bi lahko bolje odgovorila na vprašanja, in z vsakim intervjujem še bolj cenim ljudi, ki znajo dobro odgovarjati.”

V petek se s kvalifikacijami za svetovno prvenstvo zanjo začenja nova zgodba. Na katero najbrž komaj čaka, saj so seji ob omembi košarke zasvetile njene velike modre oči.

> Katero je bilo najbolj pogosto vprašanje po prihodu domov?

“'Kako je bilo? Joj, kako ti zavidam.' Niso pa se zavedali, da je bila doma bistveno večja evforija kot na prizorišču, kjer se nismo niti zavedali, kaj se dogaja. Moja prva misel po finalu je bila: 'Kdo je naslednji?' Ni bilo zavedanja dokončnosti.”

> Tudi novinarsko kariero obeležujejo naključja. To je bilo eno tistih, ki je najbrž dano le enkrat v življenju. Kako ste se kot televizijska ekipa prilagajali stopnjevanju rezultatov?

“Tudi nas je nekoliko zajela evforija. Kar je normalno. Če bi bili rezultati slabi, bi bilo teže delati dobre zgodbe, tako pa so se ponujale kar same. Prav zelo strokovnega pogleda na dogajanje nismo ponudili v takšni meri, kot smo si zamislili. Zmage so pač vplivale tudi na začrtano delo.”

> Kako sta se ujela s Sašom Dončićem, ki je skrbel za strokovni pogled?

“Mislim, da je na koncu izpadlo odlično. Poznava se sicer že dolgo. On je ... en velik otrok, čutiti je bilo njegovo pristno energijo. Bila sva kot jin in jan, dopolnjevala sva se. On je že od prve oddaje govoril o medalji, v katero jaz, seveda, nisem bila prepričana in sem ga morala umirjati. On je letel, jaz sem ga skušala brzdati. Dokler nisem ugotovila - pa saj se to res dogaja. In sva letela skupaj.”

> Gledalce vedno zanimajo zakulisne zgodbe. Kako so se odzvali igralci na to, da so morali biti na voljo medijem?

“Seveda so bili včasih zadržani, ker so bili utrujeni ali pa je bila pred njimi pomembna tekma. Odvisno je tudi od značaja. Klemnu Prepeliču sem enkrat rekla, da je sam kriv, ker ga vedno hočemo pred kamero. Odlično se je naučil povzemati tekme, v minuti po tekmi je sposoben umiriti misli in tekmo analizirati; točno ve, kaj se je dogajalo. Večkrat je sledilo: 'Pa ne že spet jaz!' Na drugi strani je Anthony Randolph bolj zaprt vase. Rekla sem si, ok, ne mara novinarjev, zato nisem silila v njega, ko ni bilo nujno potrebno. Največje breme je prevzel Goran Dragić, ki se je nekako žrtvoval za reprezentanco. Vedno je bil na voljo. Skušali smo biti razumevajoči. Je pa res, da bi doma vsi radi videli in izvedeli nekaj več, in to smo igralcem skušali dopovedati. Z veliko truda na obeh straneh smo skušali prikazati vse plati dogajanja.”

> Največja “glasbena želja” med novinarji je bil Luka Dončić. Kako se je odzival?

“Stopnjeval je svojo formo v izjavah in igri. Spomnim se prvega intervjuja v začetku leta v Madridu, ko je v šestih sekundah odgovoril na vprašanje. Čutilo se je, da ni domač v slovenščini in da je postala španščina njegov prvi jezik. Ko je prišel na priprave, sem imela občutek, da mu pozornost godi. Vmesno obdobje je bilo v Helsinkih, ko je bil bolj zadržan pri dajanju izjav. Sicer je dobro igral, ni pa se upal sprostiti. V Carigradu je bilo drugače. Fantje so že vedeli, da niso razočarali in so vsi skušali uživati.”

> Prav vzhajajoča košarkarska zvezda je povezava med vašim nekdanjim in sedanji delodajalcem, TV Slovenijo in Pop TV. Vmes ste namreč zamenjali televizijske barve, če uporabim športni izraz. Kaj prepriča nekoga, da zapusti varno službo v javnem mediju in odide na komercialno TV?

“Ravno to zadnje me je prepričalo. Nisem želela umiranja na obroke, ampak nove izzive. Saj je lepo imeti varno službo, zato sem se ob odločitvi za odhod tudi zavedala tveganja. Na komercialnem mediju se lahko marsikaj zgodi. Morda sem pobrala od športnikov, da moraš slediti svojemu občutku. Meni je ta govoril, da je prav, da grem. Kaj bo, pa ne morem vedeti. Morda čez pet let delodajalci z mano ne bodo zadovoljni, mogoče jaz ne bom ... S tem se bom ukvarjala, če se bo to zgodilo.”

> Občutek imam, da so na nacionalni TV vsi po malem nesrečni. Torej ste bila tudi vi?

“Ja, v zadnjem letu sem postajala nesrečna. Ugotovila sem, da tam nekega velikega izziva zame ni. Moja velika želja so bile olimpijske igre, ampak dojela sem, da jih kot novinarka ne bom pokrivala, da mi je namenjena voditeljska vloga. Januarja smo izvedeli, da je Pro plus kupil pravice za košarko. A to ne pomeni, da sem postala šele takrat nesrečna. To je bil le še dodaten dokaz, da smo zaspali, da izgubljamo športe. Ta lažen občutek varnosti te omrtviči. Nacionalka ima odlične novinarje in razmere za delo, zato ni bilo lahko oditi. Pravega izziva pa tam nisem več videla.”

> Komercialne televizije delajo na drugačen način. Kako ste se s tem soočili?

“Jaz sem otrok nacionalke. Od drugega letnika fakultete sem želela delati na Kolodvorski cesti v Ljubljani. To je bilo največ, kar ti lahko televizijsko športno novinarstvo v Sloveniji ponudi. V to sem resnično verjela. Pop TV ima drugačen pristop. Največ pozornosti daje svojim hišnim športom, kar je razumljivo. Malo me je bilo strah, če me bo kdo silil, da delam nekaj, v kar ne verjamem. Tega ni bilo. Nekaj stvari sem se morala na novo naučiti, nekaj sem jih prinesla. Opažam, da kot voditeljica poročil napovedi posameznih novinarjev oklestim odvečnih besed, da uporabljam drugačne izraze, dosledne jezikovnim pravilom. To mi je ostalo od 'drgnjenja' tekstov z lektorji. Po drugi strani imam občutek, da imam celo nekaj več svobode kot prej. Ko sem iskala posnetke z evropskega prvenstva, sem ugotovila, da je šlo v prenos tudi, da sva se objela s Prepeličem, ko je pritekel do cone za kratke intervjuje. Če bi vedela, da bo šlo v prenos, bi bilo drugače. Ne, to ni bilo najbolj profesionalno, ampak biti evropski prvak v košarki ni vsakdanji dogodek. To je bila spontana reakcija.”

> Od kod izvira vaša naklonjenost košarki? Mnogi jo povezujejo z vašo poroko s košarkarjem Stipetom Modrićem.

“Žal je res tako. Nekajkrat sem slišala, da mi je mož 'zrihtal' službo in da to počnem zaradi njega. Seveda me to prizadene, ker sem v novinarstvu prehodila celotno pot, od najnižje stopničke, ko sem bila dve leti mlajša dežurna, ki je prenašala kasete - še malo, pa bi me poslali po kavo in po malico. Ljubezen do košarke se je začela že v Mariboru. Najprej me je zanimal nogomet in nato smučanje, v zlatih letih Olimpije pa košarka. Z leti vedno bolj občudujem lepoto tega športa. Zame se po dinamiki in hitrosti ne more primerjati z drugimi športi. Je tudi zelo inteligentna igra.”

> Ko so pri nas novinarke prevzemale vloge TV voditeljic, so bile v tujini že enakopravne z moškimi kot reporterke ali kot spraševalke. V Sloveniji velja še ena posebnost - odnos med novinarji in športniki je včasih že preveč domač.

“To je zato, ker smo majhni. Vsak vsakogar pozna, težko ohraniš čustveno razdaljo. Športniki so nam tudi bolj dostopni kot v tujini, kjer je več varovalk. Sama skušam čim bolj upoštevati vlogo tiskovnih predstavnikov. Prav tako je še vedno pogosto razmišljanje, da je šport moška domena in da boš gledanost dobil, če daš novinarko na ekran kot okras. Gledalci niso neumni, ne moreš jim ponujati embalaže, ampak vsebino.”

> Že dolgo pogrešamo specializirane športne oddaje. Ali jo morda načrtujete v športnem uredništvu Pop TV?

“Mislim, da za tako oddajo nimamo dovolj ljudi. Imamo nekaj velikih projektov, ki terjajo veliko truda in ljudi. Vidim, koliko delajo sodelavci. Dela je veliko več, kot se vidi navzven.”

> Večina Primorcev ali Štajercev ne more skriti naglasa. Pri vas ga ni.

“Oh joj, na začetku novinarske poti sem slišala kup očitkov na ta račun in sem sama pri sebi rekla, da se ga bom uspela otresti. In mi je uspelo. Pa ne prek govornih vaj, pač pa zaradi trme. Očitno sem toliko zatrmarila, da mi v Mariboru rečejo, da sem pozabila govoriti štajersko. Narečja bogatijo jezik, se mi pa zdi prav, da v javnosti govoriš vsaj približek knjižnega jezika. Moti me tudi pretirana ljubljanščina v medijih, ampak ker smo centralistična država, je za marsikoga očitno manj moteča od drugih narečij.”

> Eurobasket je bil višek vaše kariere. Kaj pa zdaj?

“Tudi ko je bilo EP doma, se je zdelo, da je tako, saj smo takrat delali domala celodnevni program. Mislila sem, da višje ne gre. Tudi v tem trenutku se zdi, da ne morem više. A pustimo se presenetiti.”

> EP vas je naredilo za medijsko zvezdo. Ker strogo ločujete službo in zasebnost, me zanima, kako vam to uspeva?

“Ko se služba zaključi, sem navadna oseba, ki v življenju ne dela nič posebnega ampak kuha, pere, lika, hodi v službo, skrbi za družino. Vesela sem, da so me ljudje sprejeli, hvaležna za vsak selfi ali prošnjo za avtogram, ker vem, kaj mi je kot otroku pomenil podpis športnika. To sodi zraven, se je pa k sreči malo umirilo. Zasebnost mi veliko pomeni, zato cenim zasebnost športnikov, sploh če vidim, da to koga moti.”

---