“Spoznala sem ga v Gorici. Roke mi je položil na zadnjico”

Po Anni in Ester, dveh nekdanjih redovnicah (gre za psevdonima), ki sta anonimno razkrili svoje doživljanje spolnih in psiholoških zlorab jezuitskega patra Marka Ivana Rupnika, je dnevnik Domani objavil intervju še s tretjo nekdanjo redovnico skupnosti lojolk v Ljubljani med letoma 1990 in 2000.

Danes 56-letna Roberta (ime je izmišljeno) je patra Marka Rupnika, ki je pred leti poučeval verouk na goriških šolah, spoznala ravno v Gorici. Tja jo je leta 1990, ko je bila še študentka umetnostne zgodovine, kolegica povabila na Rupnikovo razstavo. “Iskala sem duhovno poglobitev in njegova dela so se mi zdela pomenljiva. Opazil me je in me zasul s komplimenti. Bil je karizmatičen, jaz pa zelo negotova,” je povedala novinarki Federici Tourn.

V nekaj mesecih je z izkazovanjem platonične zagledanosti vanjo zmanipuliral njeno duhovno poklicanost in jo prepričal, da vstopi v Skupnost Loyola, za katero pred tem še nikoli ni slišala. “Med mašo v Stelli Matutini, kjer so takrat bivali jezuiti v Gorici, me je prisilil, da prisežem Bogu, da se bom pridružila lojolkam,” je dejala. “Podredila sem se in sprejela. Tako se je začelo moje boleče in absurdno desetletje v skupnosti: nesmiselno, jalovo in brezplodno žrtvovanje.”

Zavrnila je poljub

O patru Rupniku je Roberta, ki je kasneje zapustila redovništvo in se poročila, povedala, da je bil “odkrito dvoumen” in da si je dovoljeval opazke, ki jih ne bi pričakovala od duhovnika. “Ko sem bila še novinka, mi je položil roke na zadnjico in komentiral njeno obliko. Razumela sem, da je bilo narobe, a on me je zmedel, ker je vse ogrinjal v sij duhovnosti, zanimanje za ženske obline je opravičeval s svojim umetništvom, še več, z umetništvom in služenjem Bogu.”

Roberta je novinarki povedala, da je jezuitski pater večkrat govoril o duhovni vrednosti ženstvenosti in se spomnila na neko “predavanje” o pomenu bele barve pri ženskem spodnjem perilu. Rupnik je sestre povabil, naj nosijo bele prosojne bluze, skozi katere je mogoče videti nedrček, kot “sublimen znak čistosti in duhovne lepote”.

“Nemoteno je ravnal po svoje”

Njegov manipulativen stil komunikacije je bil vsem na očeh, Rupnik je nemoteno ravnal po svoje, je razkrila. “Danes je jasno, da ga dolga leta nihče ni ustavil,” je dejala Roberta. Ker se ni mogla vključiti v skupnost, so jo poslali v Rim na “zdravljenje” k Rupniku. V Centru Aletti sta začela nekakšno psihološko terapijo: na drugem ali tretjem srečanju jo je skušal poljubiti na usta, rekoč da je to “zdravilni Gospodov poljub”. Roberta ga je zavrnila in prekinila “zdravljenje”, ker jo je bilo strah, da se Rupnik ne bi mogel zadržati.

Po zavrnitvi so se začele hude duhovne in psihološke zlorabe tako z Rupnikove strani kot v skupnosti. Za spolne zlorabe drugih redovnic Roberta ni vedela. “Po desetih letih v skupnosti je bilo moje telo bolno, moja psiha izničena, moj duh ranjen,” je odgovorila na vprašanje o tem, zakaj je zapustila lojolke. Sestra prednica Ivanka Hosta je vsakršen dvom oklicala za nasprotovanje bogu, okoli sebe je čutila le graje in obsodbe, s sestrami so živele v “vzdušju terorja”. Zato je odšla.

---