“Gre za golo preživetje, a mi se ne damo!”

“Nikoli še nisem tako pozorno pogledoval na koledar. Bolj kot se bliža plačilni dan, bolj sem na trnih. 15. decembra sem svojim desetim zaposlenim izplačal plače; vesel sem, še sam ne vem, kako nam je uspelo. Dela je res malo, gre za golo preživetje, a mi se ne damo!” pripoveduje piranski gostinec Robin Vogrič. Kot nekateri drugi gostinci tudi oni ponujajo osebni prevzem, vrata mnogih drugih lokalov pa ostajajo zaprta, zaposleni pa na čakanju. Nekateri znani primorski gostinci so stik s svojimi strankami skušali ohranjati tudi s prodajo prazničnih dobrot.

PRIMORSKA > Robin Vogrič je že 26 let v gostinstvu, skupaj z bratom Rokom vodita restavracijo Pirat v Piranu; Robin se vrti v kuhinji, Rok med gosti. 6. januarja lani so lokal zaprli in temeljito prenovili kuhinjo, za kar so se zadolžili.

Po spletu nesrečnih naključij ostali brez pomoči države

Vrata so nameravali odpreti 20. marca, a teden dni prej je prišel lockdown. In z njim stiska. Zaradi spleta nesrečnih okoliščin ne izpolnjujejo pogojev za ukrepe pomoči v okviru protikoronskih zakonov.

V OZS za interventni zakon

Gostinstvo je med najbolj prizadetimi panogami, saj je na podlagi vladnega odloka zaprto že več mesecev. Ukrepi pomoči iz interventnih zakonov niso dovolj, zato v Sekciji za gostinstvo in turizem pri OZS zahtevajo posebno obravnavo v PKP8 in sprejetje interventnega zakona. Gostinci pričakujejo kritje stroškov plač in fiksnih stroškov v celoti, obenem pa tudi nadomestilo za izpad prometa. “V prvem valu epidemije smo z ukrepi še nekako lahko zagotovili preživetje naših podjetij in ohranitev delovnih mest, vendar pa je drugi val mnogo hujši in daljši. Dosedanji ukrepi gostincem ne zadostujejo, zato naj vlada gostinsko dejavnost v naslednjem paketu obravnava posebej,” pravi Blaž Cvar, predsednik sekcije za gostinstvo in turizem pri OZS, ki pričakuje, da bo za pomoč panogi vlada sprejela tudi poseben interventni zakon.

Število brezposelnih v panogi se je v zadnjih treh mesecih povečalo za skoraj 30 odstotkov, več kot 3000 gostinskih in nastavitvenih obratov pa je v minulem letu zaprlo svoja vrata, opozarjajo na OZS.

Vogrič je nameraval nad lokalom urediti še sobe za goste, zato je vse poslovanje prenesel na svoje staro podjetje, ki je registrirano za več dejavnosti. Dolga leta je mirovalo, zato niso dosegli pogojev, ki se nanašajo na upad prihodkov, in tako se niso mogli prijaviti za noben ukrep pomoči države, na primer subvencioniranje čakanja za delo.

Simo Komel

lastnik Gostilne Kobjeglava in Bistroja Grad Štanjel

“Imajo pa nekateri gostinci velike težave, ker do izplačil pomoči prihaja z zamikom, saj zalaganja preprosto ne zmorejo več.”

Nič niso pomagala pojasnjevanja, da je 26 let imel s.p., da vse od tedaj redno plačuje davke, prispevke, da so le prenesli poslovanje ...

“Od države nisem dobil niti centa. Poleti smo delali ‘za nazaj’, za čas, ko smo bili zaprti, ob drugem zaprtju pa ni bilo izbire: ponujamo jedi za osebni prevzem. Začeli smo takoj prvi dan, ko je bilo mogoče,” pravi Vogrič in dodaja, da z zaposlenimi deli isto usodo. “Ob vseh naših težavah nismo odpustili nobenega delavca, dvema se je sicer iztekla pogodba za določen čas. Skupaj smo v dobrem in slabem. Delamo, poravnam nujne obveznosti, razdelimo denar za plače, 'minimalec' seveda. Borili se bomo do konca, zadnje, kar bi naredil je, da bi odpuščal, čeprav je glede na količino dela delavcev zdaj preveč. Težko je, ne vem, koliko časa bomo zdržali. Po drugi strani pa smo zdržali že dva meseca in pol, kar ni 'hec'.”

Boljše drobtine kot nič

Prve dneve in tedne, ko so začeli kuhati za osebni prevzem, so prodali zelo malo, čeprav so prilagodili menije, nakupili eko posodice iz kartona in znižali cene, da bi bile jedi dostopne tudi domačinom. Ti sprva niso bili vajeni hoditi k njim, a počasi se je krog širil. Vsak dan prideta voznika avtobusa iz Murske Sobote, delavci na krepko malico, ob sredah je več zaposlenih z občine, k njim zavijejo tudi domačini po ocvrte kalamare ali kaj drugega, česar ne pripravljajo doma.

“Kaj imaš danes dobrega? Prebranac? To bom prišel vzet,” je kar s kolesa menije prebiral Osman Duraković in izbiro sporočal Roku. Živi sam, po kosilo vsak dan pride v Pirat.

Dela v Piranu ni veliko, saj tu ni prav veliko ustanov in podjetij. Vogrič pravi, da zaslužijo približno desetino tistega, kar bi v normalnih časih. Lani so imeli šestkrat manj prometa kot leto poprej. “A boljše drobtine kot nič. In delo je za nas tudi neke vrste terapija. Tako ne mislim na težave ves čas. Negotovost je velika, pridejo tudi slabi dnevi, a se ne vdam. Vse poskušam in vsak dan je boj za preživetje,” pravi Vogrič, medtem ko se odpravlja v novo kuhinjo.

Čakajo na odprtje meja

Znani restavraciji Pavel in Pavel 2 na piranski Punti pa samevata. “Vsaj kak teden pred božičem pa tja do 6. januarja gostinci garamo pozno v noč, vsak dan je običajno norišnica, lani pa ... Zaprti smo že vse od konca oktobra. Upajmo, da bomo zdržali,” grenko pravi Liliana Lovrečič Protić, ki je restavraciji leta 1990 prevzela od svojega očeta, znanega gostinca Pavla Lovrečiča. K njim običajno zahajajo Italijani, Avstrijci, tudi domači gostje, v prazničnem času so na mizah največkrat ribe, škampi in druge morske dobrote. “Januarja in februarja bodo gostinski lokali verjetno še zaprti, upam, da bo vsaj konec marca, aprila drugače. Nam nič ne pomaga, da bo mogoč prehod med občinami, za nas je pomembno, da se odprejo državne meje. Pa še takrat ne bo toliko gostov kot prej, Italijani se bojijo okužb, strah jim je zlezel globoko v kosti.”

Pri njih je zaposlenih 15 delavcev, zdaj so vsi na čakanju. “Nekateri že dolga leta delajo pri nas. Za vse se čutimo odgovorni, imajo tudi družine. Hudo je, upamo, da bomo zdržali, je pa vse odvisno od tega, koliko bo vse to trajalo. Glavno je, da preživimo. Če pa nisi imel nobene rezerve, si pogorel,” ne dvomi gostinka.

Prvič doma z družino za božič

“Težko je. A se vseeno nekako prebijamo. Z ženo sva v decembru pripravljala našo potico v kozarcu, sladice, tortice, ki sva jih strankam pripeljala tudi na dom ali poslala po pošti. Nekatere stranke, ki nas poznajo, so nas poklicale kar same, nekoliko sva se promovirala tudi prek facebooka. Kako bo naprej, pa ne vem. Upam, da bomo najkasneje marca že lahko odprli,” pravi Martin Mahorčič, ki skupaj z ženo Ksenijo vodi znano Gostilno Mahorčič v Rodiku. Oba sta bila v času zaprtja sicer na čakanju, izkoristiti nameravata tudi vladni ukrep sofinanciranja fiksnih stroškov.

“Za preživetje bo, toda to ni naše življenje. Želimo si delati, ustvarjati, biti z ljudmi. Naši gostje nam manjkajo,” priznava Mahorčič. “Sva pa bila z ženo po drugi strani prvič doma z družino za božič in veliko noč. In toliko časa, kot sva lani preživela z otroci, ga nisva še nikoli in ga verjetno tudi ne bova nikoli več. Koronsko leto si bova torej zapomnila ne samo po vsem slabem, temveč tudi po dobrem,” izpostavlja Mahorčič.

Med dobrim stvarmi je bilo tudi Michelinovo priznanje Bib Gourmand, ki je bilo nekakšen obliž na rano, saj je preko poletja v gostilno pripeljalo dodatne goste. Letos upa, da se jim bodo lahko pridružili tudi tujci.

Praznični paketi so jih povezali z gosti

Tudi znani kraški gostinec Simo Komel, lastnik Gostilne Kobjeglava in Bistroja Grad Štanjel ter predsednik sekcije za gostinstvo pri sežanski obrtno-podjetniški zbornici pravi, da v teh časih ostati optimist ni lahko. “Če niti marca še ne bomo odprli, bomo res že nervozni. Toliko časa biti brez dela je velik šok, na katerega nihče ni bil pripravljen.”

Sami so ta čas izkoristili tudi za nekaj naložb, pomagali pa so si tudi s prodajo posebnih božično-novoletnih paketov dobrot in lokalnih izdelkov (in že spomladi velikonočnih), ki so jih razvažali po celi Sloveniji. Komel pravi, da tega sicer niso počeli toliko zato, da bi nadomestili izgubljeni dohodek, pač pa predvsem zato, da so si zapolnili čas in ohranjali stik s svojimi strankami. Za gostilne, kot je njegova in večina preostalih na Krasu, glede na njihov način dela in lokacijo dnevna dostava oziroma omogočanje prevzema hrane namreč ni izvedljiva, saj se niti finančno ne bi izšla. Glede na to, da je njegova ekipa majhna, računa, da bodo s pomočjo vladnih ukrepov uspeli preživeti, tako kot tudi večina ostalih kraških gostincev, saj gre v glavnem za gostilne z večletno tradicijo, ki niso zakreditirane.

“Imajo pa nekateri gostinci velike težave, ker do izplačil pomoči prihaja z zamikom, saj zalaganja preprosto ne zmorejo več,” opozarja, da je večina tudi svoje morebitne zaloge že izčrpala, še posebej zato, ker so morali že poleti najprej pokriti spomladanske “luknje”.

Uroš Fakuč iz novogoriškega Dam Butique hotela in restavracije, ki je letos prejel eno Michelinovo zvezdico, pa pravi, da je bilo leto 2020 zanje sorazmerno uspešno, razen kar je pokvarila korona. “Imamo to nesrečo, da nismo upravičeni do nobene pomoči od države, ker smo lani odprli tudi hotel. Prej smo imeli le dejavnost restavracije, zdaj tudi hotel, zato smo imeli več prometa, kar je logično. In na podlagi tega ne dosegamo pogojev za dodelitev pomoči v okviru protikoronskih paketov, kljub temu da smo oziroma moramo biti zaprti,” je pojasnil Fakuč.

Pet zaposlenih je trenutno doma. Čeprav so zaprti in niso deležni pomoči, prejemajo plačo. “Upam, da se bodo razmere čim prej umirile in da čim prej odpremo in začnemo delati. Pozitivno gledamo v prihodnost, ni pa odvisno od nas, kako se bodo zadeve odvile,” je še dejal.

---