Želijo si prostovoljce za sprehod, partijo šaha ali samo za klepet

Konec februarja se je v novi hiši v Divači vselilo prvih sedem stanovalcev Doma na Krasu. V kratkem se jim bo pridružilo še preostalih pet. Čeprav se na novo življenje še prilagajajo, so neizmerno veseli novih izzivov. Kljub nekaterim pomislekom jih je lepo sprejela tudi okolica, s sosedi so navezali že prve stike.

Polona, Meira in Marija so s skupnimi močmi pripravile jabolčni 
zavitek in nam z njim tudi postregle. Foto: Katja Kirn Vodopivec
Polona, Meira in Marija so s skupnimi močmi pripravile jabolčni zavitek in nam z njim tudi postregle. Foto: Katja Kirn Vodopivec

DIVAČA > “Kar naprej, vas že nestrpno čakajo,” je naprej prijazno povabila Tanja Vovk, diplomirana medicinska sestra, ki nas je prejšnji teden skupaj še z dvema sodelavkama sprejela na obisku pri prvih sedmih varovancih novih stanovanjskih enot Doma na Krasu v Divači. V prihodnjih dneh, ko bodo v hišah odpravljene še zadnje tehnične ovire za invalide, se jim bo pridružilo še pet sostanovalcev. V vsaki hiši jih bo tako nastanjenih šest. Zanje poleg diplomirane medicinske sestre in vodje območja Kras skrbi enajst zaposlenih, med njimi socialne oskrbovalke, medicinske sestre, varuhi, bolničarji in socialna delavka.

Življenje stanovalcev v novih hišah so nam predstavile (z leve): socialna delavka na projektu deinstitucionalizacije Katra Zajc, diplomirana medicinska sestra Tanja Vovk in varuhinja s specialnimi znanji Nadja Večerina. Pridružil se nam je tudi stanovalec Bojan. Foto: Katja Kirn Vodopivec

Katra Zajc

socialna delavka na projektu deinstitucionalizacije

“Zelo bi bili veseli prostovoljcev, ki bi z njimi igrali karte ali šah, poklepetali, šli na sprehod ali pa jim prebrali časopis.”

“Zelo so zadovoljni. Malo se še prilagajamo na novo okolje in rutino. Tudi zanje je vsaka selitev stresna, čeprav so se je zelo veselili in nestrpno pričakovali,” je prve vtise v novem domu strnila Tanja Vovk, medtem ko smo v svetlem in prostornem dnevnem prostoru s kuhinjo in jedilnico čakali, da se nam pridružijo stanovalci, ki so ta čas po kosilu počivali v svojih sobah.

“Kosilo večinoma pripravljajo sami. Vsak seveda pomaga po svojih močeh. Dogovorijo se, kdo bo tisti dan kuhal, mi pa jim malo pomagamo. Tudi jedi izberejo sami iz sestavin, ki jih imajo na voljo. Danes smo jedli joto in jabolčni zavitek,” osrednji del dneva opiše Nadja Večerina, varuhinja s specialnimi znanji. Stanovalce vzpodbujajo, da bi bili čim bolj samostojni in da bi njihov dan čim bolj približali vsakdanjiku v domačem okolju.

V hiši imajo mir in prostor zase

V vsaki od dveh hiš, ki so bile projektirane in grajene namensko za potrebe projekta deinstitucionalizacije Doma na Krasu, so poleg skupnih prostorov še štiri dvo- in enoposteljne sobe, dve kopalnici in dvigalo. “Tu imajo res mir in prostor zase, kamor se lahko umaknejo. Precejšnja razlika je že v tem, da imajo zdaj svojo sobo ali pa si jo delijo samo z enim sostanovalcem. V zavodu so sobe štiri- in celo petposteljne, dve kopalnici pa si deli tudi 45 ljudi,” spremembe naniza Vovk.

Koprčanka Marija (levo) se vsak večer stisne k svojemu medvedku. Njena velika strast so pobarvanke. Njena sostanovalka in prijateljica Meira (desno) pa je prevzela vlogo glavne kuharice v hiši. Foto: Katja Kirn Vodopivec

V zavodu v Dutovljah bo po preselitvi še preostalih petih stanovalcev v Divačo ostalo še 107 varovancev. V roku dveh mesecev bo za vselitev pripravljena še tretja od skupno štirih enot v Divači, v katero bodo do konca leta preselili skupno še dvanajst stanovalcev. Na nove lokacije (poleg Divače še dve v Novi Gorici, po eno pa v Solkanu in v Renčah) bodo do konca leta preselili skupno 70 stanovalcev.

V Divači se počutijo sprejete

Kljub začetnim pomislekom in protestu dela krajanov proti naselitvi večjega števila varovancev v Divačo se med Divačani za zdaj počutijo sprejete, nihče tudi še ni izrazil želje, da bi se vrnil v zavod, pove Arijana Cengle, vodja območja Kras, ki zajema enote v Divači, Sežani in Dutovljah. “Doslej nismo imeli še nobene slabe izkušnje. Večkrat gremo na sprehod in po nakupih do bližnje trgovine, tudi v gostilni smo že bili na soku in tortici. Povsod so nas lepo sprejeli. Najbližji sosed nas vsak dan čaka na ograji, ko gremo mimo, da malo poklepetamo,” pove Večerina, medtem ko se iz zgornjega nadstropja zasliši veselo prepevanje.

84-letna Marija obožuje mačke. Na njeni pisalni mizi kraljuje zbirka plišastih, keramičnih, lesenih in še kakšnih mačjih ljubljenčkov. Foto: Katja Kirn Vodopivec

To je 84-letna Ida, najstarejša stanovalka, doma iz Ostrovice v Brkinih, ki je v zavod prišla pred tremi leti. Zdaj rada zapoje, ko je še zmogla, pa je veliko brala, najraje Primorske novice. “Rada imam mucke. Zelo si želim, da bi lahko imela tukaj svojo mucko,” nam zaupa svojo željo in pokaže na pisalno mizo, na kateri kraljuje njena zbirka plišastih, keramičnih, lesenih in še kakšnih mačjih ljubljenčkov.

Tudi Koprčanka Marija obožuje kosmatince. Vsako noč zaspi s svojim medvedkom. “Ampak najraje imam pa kužke. Obožujem jih. Enega vedno srečam na sprehodu. Celo me obliže. Takrat sem najbolj vesela,” pove v smehu. Sicer pa zelo rada barva pobarvanke.

Marija, stanovalka nove enote Doma na Krasu v Divači: “Najraje imam pa kužke. Obožujem jih. Enega vedno srečam na sprehodu. Celo me obliže. Takrat sem najbolj vesela.” Foto: Katja Kirn Vodopivec

“Vse je že pobarvala. Pa ji govorim, naj dela bolj počasi,” prijateljico malo okara sostanovalka Meira, ki je v zavodu živela zadnjih 15 let, še prej pa po psihiatričnih bolnišnicah. “Najbolj sem vesela miru. Prej smo bile v sobi štiri, ena je vedno kričala in me napadala. Tega nisem več prenesla,” se spominja težkih časov v zavodu, kjer si je večkrat poskušala tudi vzeti življenje. Najbolj pogreša moža, ki živi v Bosni, in svoje tri otroke. “Zelo težko mi je, ker sem jih morala zapustiti,” pripoveduje s solznimi očmi.

Bojan balina, Katja želi v lesarsko delavnico

Vsakega od njih je življenje zaznamovalo s težkimi preizkušnjami, ki so posledica težkih duševnih bolezni. In vsak od njih je v zavodu našel svoj način, kako si popestri vsakdan. Bojan se udeležuje delavnic v varstveno delovnem centru in balina, Polona rada riše, Meira pa je prevzela vlogo glavne kuharice v hiši, rada tudi kvačka ter skrbi za red in čistočo. Najmlajša, 26-letna Katja, ki je ob koncu našega obiska prihitela iz Parka Škocjanske jame, pa si želi v lesarsko delavnico, ki jo organizirajo v Parku. “Želela bi nekaj delati, karkoli, samo da si zaslužim denar. Potem si bom lahko kupila omarico in darilo mami za rojstni dan, kot sem ji obljubila,” hiti navdušeno razlagati.

Katja, stanovalka nove enote Doma na Krasu v Divači: “Želela bi nekaj delati, karkoli, samo da si zaslužim denar. Potem si bom lahko kupila omarico in darilo mami za rojstni dan, kot sem ji obljubila.” Foto: Katja Kirn Vodopivec

V Divači so odprli informacijsko točko

Ja, tako skromne so želje stanovalcev zavoda. “Zelo bi bili veseli prostovoljcev, ki bi z njimi igrali karte ali šah, šli na sprehod, poklepetali ali pa jim prebrali časopis,” pove socialna delavka na projektu deinstitucionalizacije Katra Zajc.

V prostorih divaške občine so odprli tudi informacijsko pisarno, ki deluje vsak drugi in četrti torek v mesecu. Za zdaj ni bilo veliko odziva. “Vsi, ki jih zanima karkoli v zvezi z našim delom, zavodom, dejavnostmi, ki jih izvajamo, so lepo vabljeni, da nas obiščejo,” prijazno povabi.

Polona je prava umetnica. V svoji sobi, ki si jo deli z Meiro, si je uredila risarski kotiček. Izpod njenih rok nastajajo čudovite risbe, iz katerih veje življenje. Foto: Katja Kirn Vodopivec

Kot poudarja Arijana Cengle, predsodke pri ljudeh največkrat povzroči prav strah pred neznanim. “Kar je razumljivo. Toda glede na to, da so duševne bolezni v porastu, nikoli ne vemo, kdaj se lahko mi ali naši bližnji znajdemo na njihovem mestu. Vprašajmo se, če bi si želeli živeti v instituciji, izključeni iz skupnosti.”

Ko popijem Meirino kavo in zmažem zadnji grižljaj jabolčnega zavitka, ki so ga pripravile Meira, Polona in Marija, je čas za odhod.

“Ne pozabi prinesti pobarvanke,” še ujamem Marijin nežen glas, ko skozi priprta vrata pomaham v slovo.


Komentar novinarja

Katja Kirn Vodopivec

Ida, Boris, Katja … niso le številke

S preselitvijo prvih dvanajstih stanovalcev Doma na Krasu v dve novi stanovanjski enoti v Divači so v kraškem zavodu naredili prve, pomembne korake na strmi, dolgi in polen polni poti deinstitucionalizacije, ki je terjala marsikatero žrtev. Tudi v obliki zamenjave bivšega direktorja zavoda, ki je, kot so mu očitali, premalo premišljeno in mimo stroke v Divači namesto sprva načrtovanih dveh kupil kar štiri hiše, s tem pa si prislužil pravi pogrom skupine tamkajšnjih krajanov, za katere je bilo menda ...

Preberi več

Najbolj brano