Z detektorji kovin kradejo nacionalno dediščino

Pred dnevi je domačin iz Lokve na svoji zemlji zalotil Italijana, ki sta z detektorjem kovin iskala arheološke najdbe. Primer ni edini, tovrstno početje je - čeprav prepovedano - vse pogostejše. Iskalcev je veliko, nadzora strokovnih služb ni, številni pomembni predmeti pa končajo na dražbah v tujini.

LOKEV > “Psi so opozorili, da se nekaj dogaja, ker jih je motilo piskanje. Zalotili smo dva italijanska mladeniča z detektorji, lopaticami in nahrbtniki. Delala sta se nevedna in rekla, da to počneta iz dolgočasja, za hobi, da nista našla nič arheološko pomembnega,” Boris Čok iz Lokve opisuje dogajanje na njegovi parceli v bližini arheološkega najdišča Veliko gradišče nad Preložami.

Poklical je občinske redarje, ki so ga usmerili na policijo. “Policija mi je svetovala, naj iskalca zadržim do njihovega prihoda. Medtem sta mladeniča jadrno odšla do kombija in se odpeljala. Poleg moje ograde sta verjetno prečesala tudi nekdanjo rimsko naselbino, ki je vpisana v register zaščitenega arheološkega območja. Torej gre za ropanje,” je ogorčen Čok. In dodaja, da bi morala slovenska zakonodaja in policija storiti več, da bi zaščitila arheološka najdišča.

50-100

iskalcev redno išče arheološke predmete z detektorji kovin

2000-4000

pomembnih najdb naj bi izkopali vsako leto

0

dovoljenj za iskanje z detektorjem niso izdali v piranski in novogoriški enoti zavoda za varstvo kulturne dediščine

Zakon je, a le na papirju

Predstojnik oddelka za arheologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. Andrej Gaspari pravi, da ima Slovenija eno boljših zakonodaj s področja varovanja kulturne dediščine v Evropi, ki pa se ne izvršuje. “Mehanizem obstaja, a sistem ne prepozna, da bi bil to tak problem, da bi ga bilo treba reševati,” pravi Gaspari. Čeprav gre pri pobiranju arheoloških ostalin za kriminal, je težko zalotiti iskalca na delu in mu dokazati, da je izkopaval, česar ne bi smel. “Iskalci posegajo na zasebna zemljišča. Pri najdbah pa gre za državno last, to je dediščina nas vseh. Z nestrokovnim izkopavanjem ji naredijo ogromno škode,” opozarja.

Ocenjuje, da je v Sloveniji od 50 do 100 ljudi, ki se resno ukvarjajo z iskanjem z detektorji, to pomeni da so tudi po večkrat na teden na terenu. “Vemo za prvovrstne najdbe, ki gredo na tuje trge in se za njimi izbrišejo sledi. Ocenjujemo, da je bilo med letoma 2000 in 2012 v tujino prodanih za vsaj 400.000 evrov predmetov. To je bilo državljanom ukradeno,” navaja posledice nenadzorovanega iskanja in prodaje.

dr. Andrej Gaspari

predstojnik oddelka za arheologijo

“Vemo za prvovrstne najdbe, ki gredo na tuje trge in se za njimi izbrišejo sledi. Ocenjujemo, da je bilo med letoma 2000 in 2012 v tujino prodanih za vsaj 400.000 evrov predmetov. To je bilo državljanom ukradeno.”

Uničijo dokument preteklosti

“Ljudje prihajajo s predmeti in nas skušajo naplahtati, da so stvari našli na površju, ob poti, ali pa rečejo, da niso vedeli, da ne smejo iskati,” pravi arheologinja dr. Verena Vidrih Perko. “Če takih predmetov muzeji ne odkupijo, gredo v tujino,” se zaveda. A dodaja, da gre pri nepooblaščenem iskanju arheoloških ostalin za “plenjenje in krajo” in da so nekatere primere tudi že predali policiji.

“Najdba je le indikator, da je na določenem območju sled preteklosti. Ko nekdo predmet vzame, je dokument preteklosti uničen,” pravi. Zato bi moral vsakdo, ki naleti na arheološko najdbo, obvestiti zavod za varstvo kulturne dediščine ali muzej, da jo strokovno prevzame, umesti v kontekst, prouči okolico ...

Uporaba detektorja je prepovedana

Zakon o varstvu kulturne dediščine zelo jasno določa, da je vsaka arheološka najdba last države (izjema so najdbe iz vojnih grobišč, za katere je ugotovljeno lastništvo). Vsakdo, ki jo je našel, mora poskrbeti, da ostane nepoškodovana, in obvestiti zavod za varstvo kulturne dediščine. Arheološka najdba je predmet, ki je bil v zemlji ali pod vodo vsaj sto let, pri orožju, vojaškem materialu in vozilih je starost nižja, 50 let. Uporabo detektorjev kovin zelo natančno določa pravilnik o iskanju arheoloških ostalin in uporabi tehničnih sredstev za te namene. Detektorji so prepovedani, razen če zavod za varstvo kulturne dediščine izda dovoljenje za njihovo uporabo, prvi pogoj za to pa je strokovna usposobljenost (izobrazba s področja arheologije, reference s področja prepoznavanja ostalin ...). Piranska in novogoriška enota zavoda pa, so nam odgovorili, lani nista izdali niti enega takšnega dovoljenja, niti za to nista prejeli nobene prošnje. Vsakršno razpolaganje s predmeti, ki so pridobljeni v nasprotju s pravilnikom in zakonom, je prepovedano. Lahko pa zavod ali muzej plačata za naključno najdbo - to pomeni za predmet, ki ga, na primer, najdemo med oranjem njive.

Predmete kradejo tudi na Debeli griži

Slabe izkušnje z iskalci arheoloških ostalin ima tudi Goran Živec, ustanovitelj zavoda Krasen Kras, ki si prizadeva za zaščito prazgodovinskega gradišča Debela griža pri Volčjem Gradu. “Problem obstaja, zgleda, da je tega vse več. Nisem sicer srečal ljudi, ki bi iskali ostaline, sem pa večkrat naletel na sveže izkopane luknje. To je eden osnovnih razlogov, da želimo, da Debela Griža postane kulturni spomenik nacionalnega pomena,” pravi Živec. Opaža, da se pomena arheoloških najdb premalo zavedamo in da postaja Kras vse pogostejša tarča iskalcev z detektorji kovin (med njimi naj bi bilo kar nekaj Italijanov). Privlačijo jih ostanki iz bronaste in železne dobe, ki so na kraških tleh le 20, 30 centimetrov pod površjem in jih lahko zaznajo že cenejše naprave.

“Nek predmet nima nujno velike materialne vrednosti, je pa izredno dragocen v kontekstu kulturne krajine,” pravi Živec. Meni, da bi se pomena najdb bolj zavedali, če bi država prilagodila zakonodajo tako, da bi bila arheološka dediščina lahko tudi v zasebni lasti. “Druga kulturna dediščina je lahko vpisana v register in hkrati v zasebni lasti. Pri arheologiji ni tako in je vsaka najdba državna. Zato ni interesa lastnikov zemljišč, da bi za ostaline primerno poskrbeli.”

---