V Topolcu so oživili sadovnjake po “starem”

“Visokodebelni pašni sadovnjaki so primerni za vodovarstvena območja, ker drevesa ne potrebujejo škropljenja in gnojenja, ohranjajo pa izgled naše značilne kulturne krajine,” Tamara Urbančič iz Topolca našteje samo dve značilnosti starih sadovnjakov. Njen dvoletni projekt je “rodil” štiri nove sadovnjake, obsežen priročnik in natančno analizo izvedljivosti takšnega sadovnjaka.

TOPOLC > “Bistvena ugotovitev projekta je, da je treba spodbujati oživitev, obnovitev in novo vzpostavitev visokodebelnih pašnih sadovnjakov. Zakaj? Ker z njimi ohranjamo našo kulturno krajino, ker se v njih ohranja bistveno večja biodiverziteta kot na drugih kmetijskih površinah, ker so primerni za vodovarstvena območja in še in še. Na kmetiji Pečar so, denimo, ugotovili, da njihova pijača cider ne nastane iz sodobnih sort jabolk. Okus starih sort je preprosto najboljši. In zato bodo zasadili še dva hektarja takega sadovnjaka,” pripoveduje kmetijska raziskovalka, mentorica kmetijskih krožkov, predavateljica, vodja delavnic in promotorka samooskrbe in sonaravnega kmetijstva Tamara Urbančič iz Topolca.

Pred dvema letoma je uspela s projektom Visokodebelni pašni sadovnjaki kot nova kmetijska praksa, ki jo je sofinanciral evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja, in v katerega je vključila kmetijo Volk iz Suhorja, kmetijo Slavec iz Knežaka, kmetijo Jernejevi iz Slavinj, kmetijo Pečar iz Prešnice in Zavod Jabolko iz Metlike.

Tamara Urbančič

vodja projekta

“Zadnje take sadovnjake so posadili pred sto leti in potem nič več. Ampak v njih se še danes skriva ogromno znanja. Znali so posaditi prave sorte na pravo lego.”

Na vseh štirih kmetijah so v dveh letih uredili štiri nove tovrstne sadovnjake, zasadili so približno dva hektarja površin, Tamara Urbančič pa je napisala in izdala priročnik za vzpostavitev in vzdrževanje takšnega sadovnjaka. Priročnik je na voljo na spletni strani www.tamarakmetijski.si, od koder si ga vsakdo lahko brezplačno prenese, v tiskani obliki pa je izdala le nekaj izvodov. Poleg priročnika je objavila tudi posnetek predstavitve projekta.

Skozi stoletja dajali videz pokrajine

Visokodebelni pašni sadovnjaki niso nikakršna novost, ampak sadovnjaki, ki so skozi stoletja dajali značilen videz naše pokrajine. V bistvu gre za visoke jablane, češplje, hruške in druga sadna drevesa, pod katerimi se pase živina. Vzdrževanje in pobiranje pridelkov s tako visokih dreves je seveda težje kot v intenzivnem nasadu, ko lahko jabolka utržemo na višini človeka, vendar pa imajo taki sadovnjaki druge prednosti.

“Zadnje take sadovnjake so posadili pred sto leti in potem nič več. Ampak v njih se še danes skriva ogromno znanja. Znali so posaditi prave sorte na pravo lego. Tako smo storili tudi v štirih novih sadovnjakih in brez zalivanja kljub letošnji suši se ni posušila niti ena sadika. Pa rastejo komaj drugo leto. Treba je torej znati pravilno saditi, cepiti, obrezovati… V okviru projekta smo pripravili tudi delavnice obrezovanja, cepljenja in oživitvene rezi starih dreves,” je povedala Tamara Urbančič, ki upa, da bo priročnik vzpodbudil še kakšnega kmeta ali le prebivalca podeželja, da bo znova uredil visokodebelni pašni sadovnjak.

---