V spomin: Igor Mezgec (1954-2020)
V maju nas je zapustil Igor Mezgec, učitelj fizike, alpinist, planinec, fotograf, mož in družinski oče. Mnogo prezgodaj in poln načrtov je izgubil bitko z boleznijo, ki mu je v dobrem letu postopoma odvzela vse, kar je cenil.
Rodil se je leta 1954 v Ilirski Bistrici, živel in delal je v Postojni, kamor se je družina preselila. Po gimnaziji v Postojni se je vpisal na FNT v Ljubljani, na oddelek za fiziko in meteorologijo. Zaposlil se je na Hidrometeorološkem inštitutu v Ljubljani v upanju, da postane meteorolog na Kredarici. A usoda ga je popeljala na mesto učitelja fizike na gimnaziji v Postojni, nato skoraj 35 let na gozdarski šoli v Postojni. Več kot dvajset let je svojo delovno obveznost dopolnjeval s poučevanjem gimnazijcev.
Njegovo življenje je sestavljal mozaik dejavnosti, ki so določale in bogatile njegovo osebno in profesionalno pot. Bil je človek, ki skrbno in tankočutno izbira besede, razume bistvo, občuti pristnost in bogastvo trenutka, ki z nikomer in v ničemer ne tekmuje, ki bogati in navdihuje bližnje. Sredi sveta, a neodvisno razmišljujoč, imun na modne muhe, trdno ukoreninjen v bogastvo prednikov, spoštljiv, svoboden in pokončen.
Delo učitelja fizike je jemal resno in odgovorno. Odlikoval se je po jasnih razlagah, nazornih predstavitvah, unikatnih eksperimentih, s posebnim občutkom za nadarjene in s prilagojeno mero za tiste, ki so fiziko težko razumeli. Njegove skupine za pripravo na maturo iz fizike so bile številčne, med njegovimi nekdanjimi dijaki je veliko doktorjev znanosti. V sredini 90. let je napisal niz strokovnih člankov za revijo Spika. Splet mu je dostavil vremenske karte in oživela je prva ljubezen - meteorologija. Leta 2015 je imel odmeven prispevek Kako nastane žled na mednarodni konferenci v Postojni.
Posebno mesto je v njegovem življenju imel šport. V gimnaziji je treniral skok v višino. Pri prijateljski košarki, nogometu ali odbojki je z igro navdihoval soigralce in v obup spravljal nasprotnike. Na Soviču je opravil prve alpinistične korake, plezal je v skalnih stenah in po ledenih slapovih, med njegovimi alpinističnimi dosežki so tudi prvenstveni vzponi. Kasneje je več časa posvetil družini, plezanje pa nadomeščal s pohodi po gorah v družbi žene Mirjam.
In s fotoaparatom. Z njim je ujel bivanje malih stvari: lista, cveta, vode … z osupljivim spoštovanjem. Njegove fotografije krasijo delo Dotiki pokrajine, v katerem sta s filozofom in pisateljem Igorjem Škamperletom leta 2012 oživila odnos človeka s prostorom, v katerem živi.
Njegovo zadnje delo je spremna beseda v knjigi Igra in biseri prijatelja Bogdana Biščaka. Tam je zapisal: “To je prijateljstvo, ki ga ni treba potrjevati, ki ni zahtevajoče, ki kljub medsebojnemu zaupanju ne vdira v intimo drugega.”