V spomin: Alenka Uršič Polh, dr. med (1961-2019)

Ko smo oktobra lani dr. Alenko Uršič Polh predlagali za najvišje odličje Zdravniške zbornice Slovenije, smo v utemeljitvi zapisali, da je zaposlena kot kirurginja na Oddelku za kirurgijo Splošne bolnišnice Izola. Že dejstvo, da je postala prva kirurginja v zgodovini izolske bolnišnice, kaže na njeno predanost kirurgiji in vztrajnost pri doseganju zastavljenih ciljev.

Dr. Alenka Uršič Polh Foto: Osebni arhiv Alenke Uršič Polh
Dr. Alenka Uršič Polh Foto: Osebni arhiv Alenke Uršič Polh

Na oddelku za kirurgijo je bila dolgoletna vodja dejavnosti otroške kirurgije in je v tej vlogi združevala skrbnost in strokovnost s posluhom za težave in stiske malih bolnikov. Bila je tudi med ustanovitelji Sekcije otroške kirurgije v Sloveniji.

Poleg otroški kirurgiji se je posvečala tudi zdravljenju obolenj ščitnice in je kirurško zdravljenje vpeljala v vsakdanjo prakso. Svoje odlične rezultate, ki so bili posledica natančne in skrbne kirurške tehnike, je predstavila na raznih srečanjih.

Bila je iskriva, iskrena, topla in poštena sodelavka. Zaradi neomajne moralne drže in pronicljivega čuta za pravičnost je bila redna članica nadzornih in strokovnih komisij. Ob tragičnih dogodkih, ki so pred dvema letoma pretresli izolsko bolnišnico, se je vključila v aktivnosti za preprečevanje in zmanjševanje pojava nasilja nad zdravniki in v zdravstvu nasploh.

Kot predsednica obalno-kraškega odbora zdravniške zbornice Slovenije in članica skupščinskega sveta zbornice je vedno jasno in z utemeljitvijo zagovarjala svoja stališča o izzivih zdravništva.

Ob vseh obveznostih, ki jih prinaša zdravniški poklic, si je vzela čas še za družbeno angažirano delovanje v lokalnem okolju in s prgiščem časa, ki ji je ostal, osrečevala še družino, čudovite rože na balkonu in star klavir.

Za nas, kolege, je bila rama, na katero smo se lahko vedno naslonili in nanjo računali. Bila je pronicljiva misel, ki se je približala bistvu, neumorni opazovalec okolice v iskanju možnosti, da bi zapaženo šibkost spremenila v prednost, napako v poduk in stranpot v izziv. Ne nazadnje je bila tudi zagotovilo, da bodo v njenem naročju bolniki varni in da bo zastavljeno delo opravljeno z največjo skrbnostjo in predanostjo.

Decembra lani smo jo številni kolegi s ponosom spremljali na podelitvi najvišje nagrade zdravniške zbornice, to je Hipokratovega priznanja, ki ga je dvignila visoko v zrak - kakor bi hotela vsem povedati, da njen trud ni bil zaman in da se bo še naprej borila, da se razmere za bolnike in zdravstveno osebje obrnejo na bolje. Prav ta njena nepopustljivost, predanost in vztrajnost pri reševanju tako vsakodnevnih drobnih stisk bolnikov, kolegov, sester in sodelavcev, kakor tudi pri prizadevanjih za izboljšanje razmer v celotnem zdravstvu, jo je delala tako izjemno.

In ta izjemnost bo zdaj bivala med nami tudi po tem, ko njen prešerni smeh ne bo več odzvanjal po hodnikih izolske bolnišnice, po otožnih stenah njenega doma in po brezpotjih vremske doline. Žalost, ki jo čutimo ob njenem prezgodnjem slovesu, je prepletena s ponosom, da smo bili lahko njeni spremljevalci na tej nepredvidljivi cesti življenja.

doc. dr. MLADEN GASPARINI


Najbolj brano