Spregledana dediščina naših pokopališč

Knjižnica Bena Zupančiča Postojna gosti razstavo, ki predstavlja doslej bolj ali manj spregledan del naše kulturne dediščine - litoželezne izdelke, ki vztrajno izginjajo z naših pokopališč, in opozarja na njihovo vrednost, lepoto in smiselnost ohranjanja za zanamce.

Po kakovosti izstopa pokopališki križ v Pivki, ki  je bil izdelan v 
priznani Salmovi livarni na Moravskem po modelu historicističnega kiparja Antona Dominika von Fernkorn. Foto: Veronika Rupnik Ženko
Po kakovosti izstopa pokopališki križ v Pivki, ki je bil izdelan v priznani Salmovi livarni na Moravskem po modelu historicističnega kiparja Antona Dominika von Fernkorn. Foto: Veronika Rupnik Ženko

POSTOJNA > Umetnostna zgodovinarka Simona Kermavnar je pri svojem znanstveno-raziskovalnem delu, zlasti pri umetnostnozgodovinski topografiji, naletela tudi na litoželezne izdelke, za katere se je izkazalo, da doslej še niso bili ustrezno evidentirani in raziskani. Gre za izdelke iz 19. in prvih desetletij 20. stoletja, ki so rezultat industrijske revolucije. Zaradi serijske izdelave so bili v preteklosti (in so še vedno) marsikdaj neprimerno obravnavani, veliko jih je bilo tudi uničenih.

Razstava podrobno predstavlja litoželezne izdelke tako imenovanega umetniškega liva z naših pokopališč (križe, stenske plošče, stele, ograje, svetilke, nagrobne spomenike z različno simboliko) predvsem s postojnsko-pivškega območja in okolice. Pri opremi pokopališč je ta material namreč igral ključno vlogo. Zaradi množične proizvodnje je bila v primerjavi s klesanimi oziroma kamnoseškimi izdelki dostopnejša tudi njihova cena. Pri nas so se ohranili izdelki več tujih livarn, zlasti moravskih, češko-šlezijskih in avstrijskih ter domače, Auerspergove livarne na Dvoru pri Žužemberku, ki predstavlja začetke industrijskega oblikovanja pri nas.

Med več izdelki, ki izstopajo po kvaliteti, Kermavnarjeva izpostavlja kip mrtvega Kristusa (korpus) na pokopališkem križu v Pivki, ki je najverjetneje nastal po osnutku Antona Dominika von Fernkorna (1813-1878), enega vodilnih kiparjev historizma neobaročne smeri. V Sloveniji so mu do pred kratkim napačno pripisovali avtorstvo štirih litoželeznih psov pasme molos pred ljubljanskim dvorcem Tivoli. Pri nas enak korpus srečamo tudi na Vojskem nad Idrijo, izdelani pa so bili v Salmovi livarni na Moravskem, ki je po celotni habsburški monarhiji slovela po kakovosti svojih izdelkov.

Številni končali med starim železom

Kermavnarjeva pravi, da se je litoželezna dediščina v večji meri ohranila na odročnejših pokopališčih. V času njenega sistematičnega odstranjevanja z naših pokopališč, zlasti po drugi svetovni vojni, pa so bili nekateri križi pred odvozom na smetišče starega železa rešeni in postavljeni kot znamenje, vendar so kot taki skoraj vedno ohranjeni le delno.

“Ko govorimo o dediščini, pri nas največkrat ne moremo mimo kamna, ki nas zlasti zaznamuje. Zato smo še posebej veseli, da smo lahko prispevali k odprtju razstave, ki predstavlja tudi drugačen tip dediščine, ki je včasih niti ne prepoznamo, čeprav skriva bogato preteklo ustvarjanje,” je poudaril koordinator razstave Andrej Smerdu iz postojnskega društva Bakla, ki je pripravilo razstavo. Prepričan je, da je razstava pomembna ne le za lokalni prostor, temveč tudi širše, v prihodnje pa načrtujejo njeno gostovanje tudi v drugih krajih, katerih dediščino predstavlja.


Najbolj brano