Za pse je sovražnik, za ptiče pa poslastica

Na zeleni “odeji” dreves se v spomladanskem času vse bolj pojavljajo bele kepice. Kot nekakšna sladkorna pena so videti, vendar ima sladkost malo opraviti s temi pajčevinastimi zapredki-gnezdi, v katerih prebivajo za človeka in živali nevarne gosenice - sprevodni prelci. Kdor ima psa, se jih izogiba kot kuge, saj je lahko včasih njihova bližina za hišnega ljubljenčka celo smrtna.

Nevarna “sladkorna pena” na borovih vejah. Foto: Fotodamj@n
Nevarna “sladkorna pena” na borovih vejah. Foto: Fotodamj@n

TRST > Ali je samo naš občutek, da jih je vsako leto več, smo preverili pri dolinski biologinji oziroma zoologinji Damijani Ota, ki je to potrdila. “Lani smo v primerjavi s prejšnjimi leti opazili velik porast borovega sprevodnega prelca. Dejansko ga ni bilo drevesa, ki ne bi imel med svojimi iglicami gnezdo, pravzaprav več kot enega. In letos ni nič drugače.” Vsaka živalska in rastlinska vrsta ima svojo naravno dinamiko. To pomeni, da ni statična, njena populacija od časa do časa narašča, potem pa kar sama upade, kar pa se letos ni pripetilo.

Damijana Ota (foto: Arhiv Primorskega dnevnika)

Od metulja do gosenice

Sprevodni prelec - pri nas gre povečini za pinijev oziroma borov sprevodni prelec - je navaden nočni metulj, ki se razmnožuje poleti, ko samice izležejo jajčeca na veje črnih borovcev, iz katerih se razvijejo ličinke. Ko se pojavi prvi mraz in postanejo noči hladnejše, se ličinke segrejejo ter hkrati zaščitijo tako, da si okrog sebe ustvarijo zapredek-gnezdo iz pajčevine, ki jo same izločajo.

Gnezdo je na začetku čisto majhno, kakor so majhne one, ko rastejo in postanejo gosenice, pa morajo sproti poskrbeti za večjega. “Včasih vidimo na borovcih več gnezd: to še ne pomeni, da so vsa polna gosenic, pač pa je najbrž katero od teh postalo pretesno zanje in so si ustvarile novega,” je pojasnila Damijana Ota.

Celo zimo preživijo v gnezdu, dokler se ozračje nekoliko otopli in pokukajo na zrak, da bi si priskrbele hrano, to je slastne iglice iglavcev. “Letos so se pojavile že ob koncu februarja in vztrajale so nekje do polovice aprila - tačas jih ni več na spregled. Ko so dovolj odrasle namreč za vedno zapustijo gnezdo in se v sprevodu, kot je zanje značilno, po deblu spustijo na tla, kjer v zemlji poiščejo luknjice in se v njih zabubijo.” Do jeseni, ko iz bubic zletijo metulji, a to je že nova zgodba.

Gnezdo na domačem dvorišču

Kosmatim gosenicam, ki se premikajo v sprevodu kot drobni vagoni vlaka, se raje ne približujmo, svetuje sogovornica, saj njihove drobne ožigalne dlačice, ki vsebujejo toksin, ob dotiku s človeško kožo povzročijo neprijetna vnetja, psa pa lahko zaradi odebelitve jezika oziroma ustne sluznice celo zadušijo. “Dejansko je to njihova edina obramba: ko se počutijo ogrožene, ko jih kaj zmoti, kar izstrelijo dlačice od sebe. Če slednje pridejo do nosne ali ustne sluznice, to povzroči vnetje in propadanje tkiva, kar je za pse včasih usodno.” Če jih srečamo po poti, jih raje obidimo in se jih ne dotikajmo.

Ali je potemtakem priporočljivo gnezda odstraniti z vej? Sogovornica je pojasnila, da so še pred leti ljudje požigali zapredke tudi v gozdu, danes pa se jih nihče več ne dotika, saj velja, da je sprevodni prelec del narave in z njo se razvija, včasih res prekomerno, a se naposled tudi to uravnovesi. “Ljudi seveda skrbi, ko se sprevodni prelec prikrade na drevesa na domačem dvorišču - ob borovcih smo ga že zasledili tudi na cedrah. Vsak si mora v tem primeru sam pomagati, saj ni neke javne službe, ki bi bila za to pristojna: previdno in z ustrezno zaščitno opremo - z debelimi rokavicami in masko na obrazu - ga mora odstraniti. Gnezda se lahko sežge ali v tesno zavezani vreči odvrže v zabojnik za mešane odpadke.”

Od konca aprila pa so zapredki v glavnem prazni in zanje ni treba več skrbeti, saj bodo pod “pritiskom” poletnega sonca, dežja in vetra kar sami propadli.

Drevesa in sovražniki

Sprevodni prelci za borovce niso škodljivi. “Povedati sicer velja, da si gosenice itak izbirajo bolj šibka drevesa, slednja pa se pred plenilci vsekakor branijo. Nekatere študije so namreč dokazale, da drevo, ki je spomladi gostilo gosenice, jih naslednje leto ne bo dočakalo. Zakaj? Da bi se zaščitilo, začne proizvajati snov, zaradi katere postanejo iglice grenke in ličinkam niso pogodu, tako da si morajo poiskati drug dom. Sicer pa ne vem, koliko to drži, saj sem letos gnezda opazila na istih borovcih kot lani ...”

Biologinja je v isti sapi še opozorila, da črni bor ni naša avtohtona vrsta, se pravi, da ne raste v svojem naravnem okolju, pač pa so ga uvozili z Balkana zaradi pogozdovanja. Ta dejavnik seveda vpliva na njegovo rast, ki posledično ni optimalna. Zlasti tista drevesa, ki rastejo na južni strani, so bolj prizadeta od sonca in suše, pa še plenilci, žuželke in škodljivci se radi k njim prikradejo. “Vse je torej med seboj povezano.”

Kaj pa naravni sovražniki? Jih “strupene” gosenice sploh imajo? Kljub obrambni tehniki se sprevodni prelci ne morejo izogniti pticam, ki se z njimi prehranjujejo, saj v kljunu nimajo tkiv kot sesalci, najde pa se tudi kaka mesojeda osa samotarka, ki živi po gozdovih in si jih rada privošči, je sklenila Damijana Ota.

Sara Sternad, Primorski dnevnik


Najbolj brano