Vas, v kateri je sodišče utišalo zvonove

“Ko zvonovi zapojo, v sebi čutim novo moč,” je na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja prepeval slovenski kantavtor Andrej Šifrer. Podobne romantike in bukoličnih čustev v Dolini, domovini starodavne Majence, naj ne bi občutili ravno vsi, zlasti ne tisti, ki živijo v neposredni bližini zvonika cerkve sv. Urha, ko jih ob 6. uri zjutraj iz mirnega sna predrami zvonjenje, ki se nato iz ure v uro ponavlja. Nekomu je očitno prekipelo in želel je priti zadevi tako ali drugače do dna.

DOLINA > Dolinski župnijski upravitelj Klemen Zalar je prejšnji torek dobil obisk predstavnikov organov pregona, ki so v imenu tržaškega sodišča preventivno zasegli dolinske zvonove.

“Najprej so klicali, nato so začeli glasno tolči po vratih in sem pred sabo zagledal dva policista in tri poverjene osebe tržaškega sodišča. Počutil sem se kot kriminalec,” nam je pojasnil. Isti večer je v javnost odposlal sporočilo, v katerem je ostro obsodil neprijetno dogajanje. Ocenil ga je za hud udarec, ki ga dolinska župnija ni doživela niti med fašizmom. Zapisal je, med drugim, da naj bi razlog za tako drastičen poseg tičal v ovadbi šestih vaščanov iz Doline, tako domačinov kot novo naseljenih. V sredo pa je prvič maševal na neobičajno tihem pogrebu, kar ga je še dodatno pretreslo, je opisal.

Prezgodaj, preglasno ... in gluha ušesa

Krajani so sicer že leta 2020 začeli zbirati podpise, da bi dosegli rešitev za to, kar je za številne postalo vir neprespanih noči, glavobolov in grenkih trenutkov.

Nekateri domačini so nam razložili, da peticija z zadnjim dogodkom nima neposredne povezave. Eno je zbiranje podpisov, drugo iskanje sodnih poti, so dejali. “V pismu župnijskega upravitelja je bilo omenjeno vse, razen pravih razlogov, zaradi katerih so ljudje protestirali. S peticijo so ljudje opozarjali, da so zvonovi preglasni, zvonijo predolgo in izven običajnega časa. Zahtevali so denimo, da bi se začeli oglašati ob 7. uri in ne ob 6. uri kot doslej, in bi se jih nekoliko utišalo. Zahteve so pa naletele na gluha ušesa,” je dejal Vojko Kocjančič. Prepričan je, da so vzporednice s fašizmom zelo drzne, čeprav se seveda zasega ne morejo veseliti. Vse pa bi se lahko z dialogom rešilo veliko prej in brez tako dramatičnega epiloga.

Podobno stališče je izrazil tudi drug član vaške skupnosti Zorko Giorgi, ki je desetletja vzdrževal cerkve dolinske župnije in dobro pozna “obtožene zvonove”. Zato je tudi svoj čas podprl peticijo: “Pred približno dvema letoma je strela udarila v zvonik in s tem tudi poškodovala napravo, s katero se upravlja zvonjenje. Od tedaj je šlo vse po svoje. Sploh pa so se časi spremenili. Ljudje ne vstajajo več tako zgodaj kot nekoč. Gre za spoštovanje, sicer pa bi se s pravim posluhom uspelo vse premostiti.”

“Konec dolge tradicije”

Ušesa so bolela zlasti poleti, je potrdil Renzo Slavec, ki živi le lučaj stran od zvonika in je med podpisniki peticije: “V najbolj vročih mesecih, ko imamo odprta vsa okna, je zelo glasno odmevalo. Vsakih petnajst minut se je na primer slišalo potrkavanje ure”.

“Da se leta 2022 prekine pomemben del naše tradicije, naših navad in slovenske kulturne dediščine nasploh, je zelo zaskrbljujoče. Zvonovi ne bodo več zvonili ob pomembnih prilikah, kot so poroke, pogrebi ali čisto običajne maše,” ni skrivala razočaranja družina, ki želi ostati anonimna. Podobno misli tudi Dolinčanka Marija, ki se ne more sprijazniti s prisilno prekinitvijo. Zvonjenje človeka spremlja od rojstva do smrti, v bistvu je kot prirojen del nas, je pojasnila. Sploh pa se ji dolinski zvonovi, čeprav živi v vasi, nikakor niso zdeli hrupni ali moteči. Podobnih glasov je sicer več.

Kako do srečnega konca?

Zalar je priznal, da so nekateri vaščani res večkrat potrkali na njegova vrata. Dvakrat ali trikrat so ga karabinjerji poklicali tudi v vojašnico. Dogovor za kasnejši začetek jutranjega zvonjenja je bil že v zraku, vendar je potem “prejel italijansko sporočilo z nasilno vsebino” in si je premislil, ker ni hotel pristati na izsiljevanje. Močan adut je zanj tudi ta, da v Mačkoljah in Boljuncu zvoni tudi ponoči, medtem ko se to v Dolini že pred njegovim prihodom ni več dogajalo. Sploh pa je potožil, da je dobil več agresivnih telefonskih klicev.

Dolinski župan Sandy Klun navija za srečen konec. Najraje bi se vrnil v čase, ko zvonovi niso presegali določene hrupne stopnje. O negodovanju je sicer bil le bežno seznanjen in se v ne vedno lahka vaška ravnotežja ni hotel preveč vtikati. Kako se bo zadeva dejansko razpletla, ostaja uganka. Sodne poti v Italiji ne slovijo ravno po hitrosti, ukrep je vsekakor začasen.

---