“Rabimo Primorski, ker dihamo ta prostor”

Primorski dnevnik danes praznuje 75. rojstni dan. Ni le najpomembnejši vir informacij za Slovence v Italiji, temveč tudi most med dvema narodoma, ki si delita dolgo mejo in še daljšo zgodovino. “Precej delovno, dve tretjini uredništva je ustvarjalo redni časopis, ostali pa smo pripravljali jubilejno prilogo” nam je na vprašanje, kako so preživeli predvečer jubileja, odgovoril odgovorni urednik Igor Devetak.

Uredništvo Primorskega dnevnika šteje 19, relativno mladih, 
novinarjev.  Foto: Damiano Balbi
Uredništvo Primorskega dnevnika šteje 19, relativno mladih, novinarjev.  Foto: Damiano Balbi

TRST, GORICA > “Jubilejno prilogo na osmih straneh smo zastavili ambiciozno. Za voščilo smo prosili oba predsednika Boruta Pahorja in Sergia Mattarello. Dobili smo nekaj misli obeh predsednikov o našem dnevniku, o Slovencih v Italiji, manjšini in njeni vlogi v odnosih med obema državama,” je povedal Igor Devetak.

Pa čeprav le dve minuti na dan

Primorski dnevnik, ki je prvič izšel le nekaj dni po koncu druge svetovne vojne, ohranja vlogo najpomembnejšega informativnega vira med Slovenci v Italiji, poudarja predsednik upravnega sveta založniške družbe Dzp-Prae Aleš Waltritsch. “To so nam med drugim tudi potrdili vsi, politiki, upravitelji, družbeni delavci, kolegi, tako v Sloveniji kot v Italiji pred poldrugim letom, ko je zgledalo, da bo takratna italijanska vlada popolnoma izničila državne prispevke časopisom, kar bi pomenilo zaprtje Primorskega, a so vsi topili v bran časopisa.” Dodaja: “Rabimo Primorski, ker dihamo ta prostor, in če ti okolje, v katerem živiš, ni tuje, tudi ti potrebuješ, lahko tudi le dve minuti na dan, naš Primorski.”

Igor Devetak

odgovorni urednik

“Imamo skupnost, ki stoji za časopisom, ki mu izkazuje brezpogojno zvestobo, ga seveda kritizira, ga včasih pošteno zmečka, ampak ga kljub temu bere.”

Čustvena in simbolna vrednost tiskane izdaje sta neprecenljivi in Devetak je prepričan, da tiskani časopisi ne bodo izumrli, a tudi bralci Primorskega dnevnika se selijo na splet. “Marca smo prav zaradi omejevanja premikanja in upoštevajoč naš jubilej omogočili brezplačno dvomesečno digitalno naročnino, ki jo je je sklenilo preko 1100 oseb,” pojasnjuje Waltritsch: “Posodabljamo naše aplikacije in spletne novice. Upamo, da bomo do jeseni lahko ponudili tudi dopolnjeno in obogateno spletno stran.”

“Revolucija” v uredništvu

V letih, ko številni svetovni časopisi tožijo nad padanjem naklad, je bralstvo Primorskega stabilno. “Imamo skupnost, ki stoji za časopisom, ki mu izkazuje brezpogojno zvestobo, ga seveda kritizira, ga včasih pošteno zmečka, ampak ga kljub temu bere,” poudarja Devetak.

Razmislek o tem, kako narediti več in bolje, se nikoli ne neha, a kadrovska slika uredništva je dobra, dodaja: “Redakcija je v zadnjih letih, v obdobju mojega predhodnika Aleksandra Korena, doživela kopernikanski preobrat. Zgodila se je poštena generacijska zamenjava. Imamo 19 novinarjev, od tega 18 stalnih in njihova povprečna starost je relativno nizka.”

Kadrovsko stabilnost omogoča solidna finančna slika v zadnjih letih. Koronakriza jim bo odnesla 100.000 evrov ali več, pravi Waltritsch, ki upa, da bodo zdržali. Bi bilo smiselno zamenjati poslovni model? Odločni ne: “Naš edini lastnik je Zadruga Primorski dnevnik, ki šteje nad 2000 članov, večinoma bralcev. In tega ne bi in ne bomo nikakor zamenjali.”

Manjšine za Evropo

Kot dodaja Devetak, je glas manjšin pomemben za prihodnost stare celine: “Manjšincev v Evropi bi bilo za eno veliko državo, vsak deseti Evropejec je pripadnik manjšinske skupnosti Časopisi, kakršen je naš, dajejo glas neki skupnosti in so obogatitev za državo, ampak manjšinci lahko veliko prispevajo k meddržavnim odnosom.”

V časih, ko so mnogi člani evropskega združenja manjšinskih dnevnikov Midas v hudi krizi in EU kličejo na pomoč, se je pomembno zavedati, kako ključni so ti mostovi med narodi, še posebej v krizi. Primorski dnevnik in Primorske novice si čez mejo podajata roke, a po Devetakovem mnenju še ne dovolj odločno: “ Sodelovanje s Primorskimi novicami je eden najbolj dragocenih delov dediščine, ki sem jo podedoval od predhodnikov. V tem čudnem, kompliciranem času, ko smo dobili pošteno zaušnico, bi si želel, da bi bilo to sodelovanje še trdnejše, učinkovitejše, vsakodnevno. Na žalost smo ugotavljali, da je bilo preveč dezinformacij v slovenski in italijanski javnosti. Morda nam bo ta kriza dala energijo, da se bomo sodelovanja lotili s še večjo energijo.”


Najbolj brano