Pride rešilec in človeka ne vidiš nikoli več

Luca Gervasoni živi v manjšem kraju v okolici Bergama. Zaposlen je v mirenskem podjetju Intra Lighting kot oblikovalec. Že nekaj tednov je doma in je z nami delil svoje doživljanje epidemije, ki v Bergamu in okolici divja s še posebej uničevalno močjo.

Naš sogovornik je fotografijo praznih ulic svojega kraja posnel na 
hitro, ko je iz hiše nesel smeti. Foto: Luca Gervasoni
Naš sogovornik je fotografijo praznih ulic svojega kraja posnel na hitro, ko je iz hiše nesel smeti. Foto: Luca Gervasoni

BERGAMO > “Po televiziji se razmere zdijo grozljive, ampak v resnici je še huje. Število umrlih je res zelo visoko. Vse več ljudi sploh ne gre v bolnišnico in nihče jih ne testira, ampak bolezen premagujejo doma. Marsikdo tudi umre v domači postelji ali v domu za ostarele, ne da bi kadarkoli videl bolnišnico,” pripoveduje Luca Gervasoni. Da število smrti močno presega uradno statistiko, so prepričani tudi številni župani v pokrajini.

Šele ko bo epidemija minila, bodo natančne analize pokazale, kako je covid-19 vplival na smrtnost na najbolj prizadetih območjih v Italiji. V Bergamu, denimo, je povprečna letna smrtnost okrog 10.000. Umre, torej, približno 25 ljudi na dan. V najhujših dneh jih je samo zaradi koronavirusne bolezni umrlo skoraj dvesto. Doslej je Bergamo izgubil 1700 ljudi. Tamkajšnji časopis L'Eco di Bergamo se je lotil analize smrtnosti v marcu po posamičnih majhnih občinah. Ponekod, denimo v mestecu Nembro, ki so ga mnogo prepozno zaznali kot enega od žarišč epidemije, so podatki strašljivi. “Letos smo v marcu izgubili 120 ljudi. Lani v istem obdobju štirinajst,” je povedal župan mesteca Claudio Cancelli.

Luca Gervasoni

oblikovalec pri Intra Lighting iz Bergama

“Najbolj grozljivo je, da ni nobenega slovesa. Tvoj oče ali mati zbolita, pride rešilec in ju odpelje v bolnišnico. In v bolnišnici ni obiskov, prav tako ne v domovih za ostarele.”

Trobojnice na balkonih ob mavricah in bodrilnih napisih izražajo solidarnost. (Foto: Luca Gervasoni)

Da ne bo prepozno …

“Vsak ima v krogu družine, prijateljev nekoga, ki je zbolel. Vsi poznamo ljudi, ki jim bolezni ni uspelo premagati. Pred kratkim je umrla gospa iz sosednjega bloka. V mojem bloku so bili trije bolniki, pravkar pa sem izvedel, da je v stavbi okužena še ena oseba, stara približno 70 let. Danes so ga priklopili na kisik. Včeraj so v bolnišnico sprejeli prijatelja. Star je 34 let in sva člana istega športnega društva. Pripravljal se je na to, da bo nastopil na pariškem maratonu, torej je bil v izjemni telesni kondiciji. Zaposlen je na pošti. Eden od njegovih sodelavcev je že umrl in številni drugi so okuženi. Nekaj časa so zbolevali samo starejši ljudje, zdaj so številni oboleli stari le 40, 50 let ter povsem zdravi. In marsikomu bolezni ne uspe premagati. V kraju, kjer živim, imamo v marcu 2020 sedemkrat več mrtvih kot v istem obdobju lani,” kruto bergamsko resničnost opisuje Gervasoni.

Na vprašanje, kako odgovarja skeptikom, ki so še vedno prepričani, da je covid-19 navadna gripa, epidemija pa medijski konstrukt, pravi: “Tudi jaz sem bil skeptičen. Na začetku februarja, ko so bile številke še nizke, zadeve nismo jemali dovolj resno. Ampak ljudje morajo razumeti, da težava ni v bolezni sami, ampak v tem, da se zelo hitro širi. Če se epidemija ne upočasni, zdravstveni sistem preprosto ne zmore več. To se je zgodilo nam. Zmanjkalo je postelj, zmanjkalo je opreme, osebja. V Bergamu je zaradi covida-19 umrlo že sedem zdravnikov. Torej ne gre za to, ali boš ti zbolel. Ker bomo zboleli vsi, prej ali slej. Gre za preprečevanje tragične situacije, v kateri se bo zdravnik moral odločiti, ali rešiti tvojega brata, tvojega očeta ali tvojega dedka. Zato ostani doma!”

Prostovoljci ohranjajo upanje

“Težava je v tem,” dodaja Gervasoni, “da prostora v bolnišnicah preprosto ni več. Na bergamskem sejmišču trenutno gradijo začasno bolnišnico, največjo v Evropi. Dokončati jo nameravajo v rekordnih osmih dneh. Pomaga na desetine prostovoljcev in v teh težkih časih nam upanje in vero v človeštvo daje ta izjemna solidarnost do bližnjega, do skupnosti, do mesta, ki jo izkazuje Bergamo. Na sejmišču so pripadniki vojaškega rodu alpinov, obrtniki, delavci, ljudje, ki brez plačila garajo po petnajst, šestnajst ur na dan. Tudi v mestu je na delu ogromno prostovoljcev, mladih ljudi.”

Iz Bergama je tudi Roby Facchinetti, pevec znane skupine Pooh. V petek je posnel pesem, posvečeno svojemu mestu: “Vse prihodke bo namenil naši bolnišnici Papa Giovanni. To je le eden od primerov, kako vsi prebivalci čutimo, da moramo v teh težkih časih narediti nekaj za naše čudovito mesto.”

Omejitev gibanja je popolna. Ulice so prazne, odprte so le lekarne in trgovine z živili. Na vstop je treba počakati zunaj, nositi masko in rokavice. Kupiti se sme le živila in čistila. Vse ostalo, pa čeprav je na policah, na blagajni zavrnejo. Izolacijo ljudje prenašajo vse težje, pravi Gervasoni, a tudi vse bolj potrpežljivo, saj se vse bolj boleče zavedajo posledic epidemije: “Najbolj grozljivo je, da ni nobenega slovesa. Tvoj oče ali mati zbolita, pride rešilec in ju odpelje v bolnišnico. In v bolnišnici ni obiskov, prav tako ne v domovih za ostarele. Kdor ima srečo, lahko vidi svoje drage preko video klica. Pri tem pomagajo tudi prostovoljci, ki po bolnišnicah krožijo z računalniki in tablicami. Ampak ljudje umirajo sami, ob njih so zdravniki in medicinsko osebje, neznanci. Sorodniki se tudi ne morejo posloviti, ne smejo videti posmrtnih ostankov. Pokličejo jih le, naj na pokopališču prevzamejo žaro s pepelom.”


Najbolj brano