“Fašizem se prebuja, ker ga mladi ne poznajo”

Gledališče Miela je bilo v četrtek popoldne premajhno, da bi sprejelo vse, ki so si želeli ogledati dokumentarec Človek, ki je videl preveč (The Man Who Saw Too Much). Film britanske BBC o Borisu Pahorju in grozljivem dogajanju v koncentracijskem taborišču Natzweiler-Struthof je vzbudil tolikšno zanimanje, da so se prireditelji Tržaškega filmskega festivala odločili za dodatno večerno predvajanje.

TRST > Borisa Pahorja je v dvorani pričakal bučen aplavz, še daljšega je bil deležen ob koncu zanimivega in ganljivega enournega filma, ko je nagovoril dvorano. Zahvalil se je angleškim neznancem, ki so medtem postali prijatelji, da so v filmu predstavili njegov pekel, sestavljen iz treh oblik zla: bolezni, lakote in celodnevnega garanja pod strogim nadzorom nacističnih paznikov in njihovih pomagačev kapojev.

Film, ki ga morajo videti predvsem mladi

Te nečloveške razmere so bile za taboriščnike kot obsodba na smrt. Lačen človek razmišlja z želodcem, pravi Pahor, kdor se je ustavil, je bilo po njem. In res je vsak drugi, ki je prestopil prag tega taborišča na francoskih tleh, tam ostal za vedno: izmed 52.000 internirancev je približno polovica končala v krematorijski peči, kot je nazorno prikazano v filmu, za katerega Pahor upa, da ga bo videlo čim več mladih. Tistih mladih, ki ne vedo ničesar o fašizmu, zato se ta ponovno prebuja, je bil jasen 106-letni tržaški pisatelj. Prisotnim je položil na srce zelo osebno prošnjo: “Vsakdo izmed vas, eden po eden, se lahko obveže, da bo javnost opozarjal na to, kar že leta vztrajno ponavljam in pišem - ob strašni usodi, ki je doletela Jude, ne gre pozabiti upornikov iz vseh evropskih držav, ki so umirali po taboriščih.” Ti so imeli tako kot Pahor na taboriščnih cunjah prišite rdeče trikotnike.

Scenarij za enourni dokumentarec Človek, ki je videl preveč je napisal Marc Ramsay, ki se je tudi udeležil projekcije. Režijo podpisujeta Jill Nicholls in Alan Yentob, film pa na jasen in učinkovit način prikaže tako Pahorjevo zgodbo kot tragično poglavje iz evropske zgodovine. Odlomki iz Nekropole in drugih Pahorjevih del se prepletajo s Pahorjevimi spomini, besede novinarke Neve Zajc, ki je odločilno pripomogla k realizaciji dokumentarca, pa z besedami raziskovalcev dogajanja v taborišču Natzweiler. Morda je dobro, da v taborišču ni bilo videokamer, je slišati v filmu, a Pahorjevi opisi in risbe taboriščnika Henrija Gaiota pred gledalci vseeno zarišejo žive in grozljive podobe: gola izmučena telesa, krute paznike, naščuvane pse ... V nosu skorajda začutiš vonj po sežganem mesu, o katerem pripoveduje Pahor.

Risbe taboriščnika Henrija Gaiota, ki so uporabljene v filmu, pred gledalci vseeno zarišejo žive in grozljive podobe.

In ker so nacisti imeli skrbno sestavljene pravilnike in so marsikaj sami dokumentirali, gledalec na primer izve, da so s psi ravnali veliko bolje kot s taboriščniki, da je komandant Kramer razpolagal z bazenom in kinom, da je taboriščnike na delo spremljala godba na pihala ... Skrbno poročilo o tem, kar so zavezniki novembra leta 1944 našli v taborišču (jetnike so medtem nacisti že preselili v druga), je spisal britanski obveščevalec Yurka Galitzine, a mu ni želel nihče prisluhniti.

Grozote, ki jih ne smemo pozabiti

Grozljiva je tudi rekonstrukcija načrta nacističnega zdravnika Augusta Hirta: iz 86 Judov, ki so jih posebej za to priložnost prepeljali v Natzweiler, je želel sestaviti zbirko judovskih okostij, zato so trupla hranili na univerzi v bližnjem Strasbourgu. Da bi bila neprepoznavna, je z vsakega telesa dal odstraniti del kože, v katero je bila vžgana identifikacijska številka, a neznana roka je številke prepisala na papir. Šele pred nekaj leti je dr. Hans-Joachim Lang po dolgi raziskavi vrnil vsaki žrtvi ime in priimek.

O tem in še marsičem (na primer o travmi, ki jo je Pahor doživel ob požigu Narodnega doma in prepovedi uporabe slovenskega jezika) pripoveduje dokumentarec, ki si je naslov sposodil v Pahorjevem romanu Spopad s pomladjo. “Tvoje oči so videle preveč za človeka,” taboriščniku Radku reče bolničarka Arlette.

Zakaj smo se borili, se v filmu sprašuje Pahor, če so nas ob povratku iz taborišč pričakale Hirošima, Nagasaki in hladna vojna? “Samo zaradi ljubezni sem začel ponovno upati v človeštvo.”

---