Edi Kraus: “Ljudje se ne bodo več tlačili v polne avione”

Podjetnik Edi Kraus je pred tedni zapustil mesto prvega človeka slovenske podružnice tovarne Aquafil oziroma nekdanjega Julona, ki že leta gradi most med biokemijo in krožnim gospodarstvom. Slovensko kemično ikono, ki proizvaja surovine za tekstilno industrijo, je vodil kar 25 let.

Edi Kraus je vodil AquafilSLO kar 25 let. Foto: Fotodamj@n
Edi Kraus je vodil AquafilSLO kar 25 let. Foto: Fotodamj@n

TRST > Do uradne upokojitve Ediju Krausu sicer manjkajo še tri leta, a dolgoletni generalni direktor, ki je vodil eno najpomembnejših privatizacij v industriji v Sloveniji, je ocenil, da je napočil čas, da krmilo prevzamejo mlajše generacije s svežimi idejami. Čeprav se je Kraus umaknil z vodstvenega položaja, pa namerava še naprej voditi projekt Effective, s katerim želi Aquafil postati še bolj trajnosten.

Po četrt stoletja dolgi karieri v Aquafilu ste se odločili za umik z vodstvenega položaja. Kaj je botrovalo tej odločitvi?

Kraus bo še naprej vodil projekt Effective, katerega končni cilj je uporabljati odpadke, ki nastajajo pri predelavi sladkorja.

“Zapustil sem vodstveno funkcijo, ker menim, da je treba besedo predati mladim. Nisem se pa povsem umaknil iz podjetja. Še naprej bom vodil projekt Effective. Gre za ambiciozen projekt, katerega končni cilj je uporabljati odpadke, ki nastajajo pri predelavi sladkorja. Proizvajati želimo trajnostna vlakna in plastiko iz naravnih materialov. S tem ne bomo škodili okolju. Pri projektu sodeluje kar 12 podjetij iz vse Evrope.”

Kako bi opisali 25 let dolgo kariero v tako inovativnem podjetju?

“Problem v zamejskem gospodarstvu so kadri: če se mladi ne bodo vrnili iz tujine, ne bo prišlo do pozitivnega premika.”

“Vsa ta leta so bila zame izjemna. Nepozabna. To sem ob slovesu iz podjetja povedal tudi sodelavcem. Služba v Aquafilu je močno zaznamovala moje življenje. Tudi zato, ker prihajam iz družine, ki je delovala v turizmu in trgovini. Se pravi v sektorjih storitvenega značaja. Ko sem začel delati v Aquafilu, sem se podal v industrijsko panogo, v kateri je pristop popolnoma drugačen. V industriji se namreč vse gleda na dolgi rok, v trgovini in turizmu pa so roki krajši. V industriji je treba začeti z vizijo, sledi investicija, nato je treba poiskati trg. Poslovnež potrebuje celo pet let, da oceni, ali se je naložba obrestovala ali ne. Na ta način dela se je treba še posebej pripraviti. V Trstu denimo, ki je vedno živel od terciarnega sektorja, te industrijske mentalitete ni.”

Od sledilca do vodilnega proizvajalca najlonske niti

Kateri projekt vam je bil v vseh teh letih najljubši?

“Odločitve o usodi ljudi, ki so trenutno brez službe, sprejemajo tisti, ki jih kriza ni niti najmanj prizadela. Tisti torej, za katere je edino odrekanje v tem letu povezano z zapustitvijo pisarne. In mnogim je delo na daljavo postalo zelo všeč.”

“Najljubši projekti so povezani s širjenjem naše dejavnosti. Začeli smo v Julonu, v katerega smo investirali 40 milijonov takratnih nemških mark. Celotno strukturo obrata smo spremenili. Sledili so novi obrati za regeneracijo poliamida v Celju in Ajdovščini. Potem smo prodrli še na druge trge. Šli smo na Tajsko, nato pa na Slovaško, kjer naša zgodba ni bila uspešna, zatem smo šli še v ZDA in Kitajsko. Skratka, danes je skupina Aquafil multinacionalka s podjetji na treh celinah. Iz sledilca smo se prelevili v tržnega vodjo v proizvodnji najlonskih niti.”

AquafilSLO je pionir. Kot prvi na svetu je začel proizvodnjo recikliranega najlona (PA6) iz odpadnih ribiških mrež in s tem stopil v krožno gospodarstvo.

“Reciklirani najlon so v preteklosti poskušali proizvajati že mnogi drugi, tudi nekatera zelo velika podjetja, a nikomur ni uspelo. Uspelo nam je razviti proizvodni postopek. Ker je povpraševanje po recikliranem najlonu na trgu že obstajalo, smo vedeli, da bo prodaja lažji del. In ker podjetja, ki za svoje izdelke uporabljajo reciklirani najlon, te prodajajo po višji ceni, smo vedeli, da bodo za econyl pripravljeni plačati nekoliko več. Naša proizvodnja je namreč dražja od klasičnega postopka. Povezali smo se s prestižnimi podjetji, kot so Prada, Gucci, Adidas, Speedo. Od njih smo zahtevali, da na etikete napišejo tudi naše ime.”

Reciklirani material za tekstilno industrijo (Foto: aquafil.com)

Vaše podjetje v celoti izvaja načela Evropskega zelenega dogovora?

“Ne samo, da izvaja načela tega dogovora. Mi smo postavili temelje za ta dogovor. Še vedno imamo prednost pred tekmeci. In nenehno si prizadevamo za to, da bi to prednost še povečali.”

Kakšna je prihodnost krožnega gospodarstva?

“Krožno gospodarstvo ima svetlo prihodnost. Pravzaprav je prihodnost. Trajnostna naravnanost je danes nujna. Če nisi trajnostno naravnan, na trgu zate prej ali slej ne bo več prostora. Če podjetje onesnažuje okolje, ne spoštuje okoljskih zahtev, ni okoljsko ozaveščeno tako do svojih zaposlenih kot do ljudi v okolju podjetja. Uporaba recikliranih materialov, proizvodnja, ki ne temelji na surovinah, pridobljenih iz narave, postaja vse večja realnost.”

Kako bi lahko Evropski zeleni dogovor pripomogel k ustvarjanju novih delovnih mest?

“Zadeva ni tako enostavna. Na podlagi naše izkušnje lahko povem, da vsaka odločitev, ki jo sprejmemo, pogojuje še druge odločitve, ki so včasih škodljive. V prihodnosti bo potrebno imeti tehnični kader, ki bo o tem resno razmišljal. Proces bo potreboval čas in veliko finančnih sredstev, ki jih bo treba smotrno porabiti.”

Kako je pandemija zarezala v Aquafil?

“Najprej je bil prizadet obrat na Kitajskem. Tam so prve primere okužb zabeležili že pozno jeseni 2019. Tamkajšnje oblasti so sicer hotele zapreti obrat, a smo jim razložili, da ne moremo prekiniti proizvodnega procesa. Dovolili so nam, da nadaljujemo, a so nas tudi posvarili, da bodo zaprli obrat ob pojavu prve okužbe.

Ko je virus prišel v Evropo, so nam kitajski kolegi posredovali pomembne informacije o varnostnih protokolih. V prvem valu pandemije se tako niti eden od naših delavcev, v Evropi jih imamo skoraj 1700, ni okužil z novim koronavirusom. V drugem valu pa se je situacija v evropskih obratih spremenila. Zaposlene vseskozi redno testiramo na parkiriščih. Ob vsakem testu naletimo na par pozitivnih rezultatov.”

Epidemija je močno zarezala v turizem. Kako družinska turistična agencija Aurora Viaggi doživlja krizo, ki je prinesla veliko negotovost?

“Turizem je dobesedno na tleh. Osebno menim, da dokler ne bo 80 odstotkov svetovne populacije precepljene, se s turizmom ne bo veliko dogajalo. Popolnoma napačno je razmišljanje, da bomo iz krize izšli, ko bo večji del italijanske populacije precepljen. Za izhod potrebujemo nujno globalno precepljenost. Če te ne bomo dosegli, bo turistična industrija storila velik korak nazaj. Vrnil se bo koncept turizma iz sedemdesetih let, ko so ljudje dopustovali, a v krajih blizu doma.”

Politiki klonili pod pritiski farmacevtskih lobijev

Kateri so ukrepi, ki bi jih država morala uvesti, da bi pomagala turizmu?

“Ponavljam, edina rešitev za zagon turizma so cepiva. A da bi bila cepilna kampanja uspešna, bi se politiki morali zediniti. Od Evropske unije bi pričakoval bolj proaktivno politiko. Osebno sem prepričan Evropejec, a menim, da so politiki v tej zadevi pogoreli na celi črti. Klonili so pod pritiski farmacevtskih lobijev. Prepričan sem, da bi tako v Italiji kot v Sloveniji lahko sami proizvajali cepivo. Pomisleke imam tudi o nekaterih političnih odločitvah.”

Kaj vas moti pri politikih?

“Že dobro leto dni politiki od državljanov zahtevajo samo odrekanje, medtem ko se oni niso odrekli ničemur. Ljudje so brez službe, plače politikov pa so nespremenjene. Dobro vem, da z znižanjem njihovih plač ne bi rešili problema, a simbolična vrednost te geste bi bila velika. Povrnili bi si kredibilnost. V teh kriznih časih bi bilo primerno tudi, da bi majhen del prihodkov odščipnili zaposlenim v državni upravi.

Odločitve o usodi ljudi, ki so trenutno brez službe, sprejemajo tisti, ki jih kriza ni niti najmanj prizadela. Tisti torej, za katere je edino odrekanje v tem letu povezano z zapustitvijo pisarne. In mnogim je delo na daljavo postalo zelo všeč.”

Turiste bo zanimala predvsem varnost

Se bodo navade turistov po tej epidemiji spremenile?

“Mislim, da se bodo. Ljudje se bodo začeli vračati v naravo, iskali bodo zračne prostore. Iskali bodo sonce, gozdove, morje, na udaru bodo gorske destinacije in obala. Do izraza bodo prišli personalizirani produkti, kot je denimo glamping. Ljudje se bodo še dolgo izogibali množičnih srečanj z veliko koncentracijo ljudi. Najbolj bodo prizadeti veliki luksuzni hoteli z dolgimi zaprtimi hodniki. Posledice bodo čutili tudi letalski prevozniki. Ne vem, koliko ljudem bo do tlačenja v avione. Če sta turista prej navadno zanimala cena in izdelek, ga bo zdaj zanimala predvsem varnost.”

Bi lahko tudi v tej krizi našli priložnost?

“Absolutno. Turizem se je sicer ustavil, toda s tem ga ne bo konec. Praksa je že pokazala, da je turizem iz vsake krize izšel še močnejši.”

Manjšina brez večjih gospodarskih akterjev?

Če še trenutek ostaneva pri gospodarstvu. Kakšno pa je stanje duha v manjšinskem gospodarstvu? Zadnja leta ste bili med največjimi kritiki vodstva družbe KB1909.

“Ne bi rekel, da sem bil kritik. Po krizi, ki je zajela Tržaško kreditno banko (TKB) in Safti, in v katero sem bil posredno vključen tudi sam, saj je bil moj oče predsednik TKB, samo opozarjam, kaj vse je slovenska manjšina v zadnjih dvajsetih letih izgubila. Moti me predvsem to, da se naše organizacije in skladi na probleme sploh ne odzivajo in da puščajo zadevam iti svojo pot. Ta apatija bo privedla do tega, da slovenska skupnost z gospodarstvom ne bo imela več nič skupnega.

Mala in mikro podjetja, obrtniki in gostinci, bodo še naprej obstajali, a večjih gospodarskih zavodov, kot je zdaj še denimo ZKB, ne bomo več imeli. Če pomislimo, kaj so Slovenci v Trstu imeli pred prvo svetovno vojno in tudi po njej, pa tudi še po drugi svetovni vojni, je žalostno videti, kam je zadnja generacija, z mano vred, pripeljala slovensko gospodarstvo.”

Kaj bi torej potrebovalo slovensko gospodarstvo, da bi oživelo?

“Problem so kadri. Mnogo mladih ljudi je šlo v tujino, kjer so si ustvarili družine in dobili dobre službe. Če se mladi ne bodo vračali domov, ne bo prišlo do premika naprej. Ostajam pesimist, ne vidim kakšnih svetlih trenutkov za slovensko zamejsko gospodarstvo.”

Kako pa ocenjujete stanje duha v lokalni politiki in njen pogled na regeneracijo Starega pristanišča?

“Politika v Trstu je brez vizije. Po mojem bi v projekt obnove Starega pristanišča morali obvezno vključiti tudi vse tržaške znanstvene ustanove in njihov kader. Ideje bi morali razvijati v Trstu. Na ta način bi se ustvarila kvalitetna delovna mesta, ki bi bila dodana vrednost za velika podjetja.”

Lahko na prihodnjih tržaških volitvah spet zmaga ta uprava z Robertom Dipiazzo na čelu?

“Dipiazzo dobro poznam in moram poudariti, da mi ni všeč, kako nastopa v zadnjih časih. Postal je preveč aroganten in preveč prepričan sam vase. To bi ga lahko drago stalo. Kot nekdanji košarkar Jadrana vam povem, da smo veliko tekem dobili, tiste, v katerih smo nasprotnika podcenjevali, pa smo izgubili. To je bila zame velika šola. Dipiazza je po mojem preveč prepričan v svojo zmago. Menim, da mu ne bo uspelo.”

Torej verjamete, da ima Francesco Russo kot županski kandidat dobre možnosti za zmago?

“Tako je. Če bo Russu zdravje služilo, ima dobre možnosti za zmago.”

V primeru Russove zmage in njegovega vabila bi se vrnili v lokalno politiko?

“Vesel sem, da sem bil del Cosolinijeve občinske uprave, a priznam, da je bilo zelo naporno usklajevati politiko in službene obveznosti.”

Ampak zdaj niste več v Aquafilu. Imeli boste več časa ...

“(smeh) To je res, a sem tudi starejši, kot sem bil za časa Cosolinija. Ne vem, če bi se vrnil v politiko. A moj oče je rad pravil, da se zarečenega kruha največ poje. Zato ne bom rekel ne ja ne ne.”

Imate morda ambicije za prihodnje deželne volitve? Pred tedni so krožile govorice, da boste kandidat.

“Ne, deželni svet me ne zanima. Govorice, ki so zakrožile, so se izkazale za lažne.”

SANELA ČORALIČ, Primorski dnevnik


Najbolj brano