“Gledali so nas kot bogove”

Pomembna sestavina primorske duše je tudi rokenrol. A katerega njegovega predstavnika povabiti v jubilejno številko Primorskih novic? Jasno, legendarne Kameleone, ki so svoj prvi koncert daljnega leta 1965 imeli prav v pritličju palače Tarsia na Ulici OF v Kopru, kjer domuje naš časopis. In mimogrede jih lahko pobaramo še, kako to, da niso praznovali 50-letnice.

 Foto: knjiga Kameleoni 1965-1995
Foto: knjiga Kameleoni 1965-1995

Na Ulici OF se dobimo s trojico, ki je leta 2013 s prepevanjem Sjaja izgubljene ljubavi na koprskem pokopališču na zadnjo pot pospremila Danila Kocjančiča. Z njim so pevec in bobnar Tulio Furlanič, kitarist Marjan Malikovič in basist Jadran Ogrin, stari šestnajst, sedemnajst let, v mladinskem klubu Ray Charles prvič nastopili 24. septembra 1965. “Če ni bil koncert celo prej,” pripomni Furlanič. “Nekoč sem šel gledat termine. Morda smo prvič igrali kak teden ali dva prej, v soboto, 11. septembra 1965, če se prav spomnim.”

V avli naše časopisne hiše kažejo: tu si z ulice stopil v predprostor, potem pa zavil skozi vrata na levi, ki so zdaj zazidana. Oder je bil tam, kjer je zdaj studio koprske televizije. “Zanimivo,” doda Furlanič, “da je Marjan stanoval tu, kjer imate vi zdaj redakcijo Primorskih novic. V zgornjem nadstropju so imeli stanovanje.”

Spomini na začetek so še zelo živi, se izkaže, ko v sosednjem lokalu Circolo prednje na mizico položimo črno-beli fotografiji s prvega koncerta. “Prisilili so nas, da nastopamo. Nismo hoteli,” se nasmehne Marjan Malikovič. “Vadili smo tu blizu, na Župančičevi 31, na podstrešju pri Jadranu. Ves Koper nas je slišal, ha! Prišla je delegacija fantov, ki so vodili mladinski klub. Rekli so: 'V soboto morate nastopati!' Rekli smo, da nismo še pripravljeni, naj še malo počakajo ... Ampak ne!”

Le do hore legalis!

Že prej so obiskovali glasbeno šolo. “Tulio je igral rog, Jadran violino, jaz sem začel s klavirjem in presedlal na kitaro, Danilo je igral harmoniko in zatem kitaro ...” našteva Malikovič.

Kdaj so pospravili svoja prva glasbila - ko so zagledali Beatle ali Stonese? “Že prej so bili The Shadows,” se spominja Ogrin. “Poslušali smo Radio Luxembourg, srečo smo pa imeli tudi, da je bila blizu Italija,” doda Malikovič. Ali bi bend, kakršen so bili Kameleoni, sploh lahko nastal kje drugje v Sloveniji, ne v Kopru? “Nemogoče!” pribije Malikovič. “Tu je bila meja, Luka Koper, tu je bilo marsikaj ... Bili smo v stiku z zahodom, celinska Slovenija pa je bila sto let za kačami.”

Ne samo glasbo, iz Italije so dobili tudi večino glasbil, jih tihotapili iz Trsta. “Vsega je bilo, od legalnega uvažanja do švercanja,” se nasmehne Ogrin.

“A ojačevalce za prvi koncert sta sestavila Jadran in Vlado Polič,” s kazalcem po črno-beli fotografiji potrka Furlanič. Ogrin prikima: “Polič nam je naredil tudi brezžično povezavo med kitarami in ojačevalci. Morda smo bili prvi na svetu z električnimi kitarami brez kabla.” Pokuka na fotografijo: “Kitare pa so bile znamke Melodija Mengeš.” Nad fotografijo se nagne še Malikovič: “Bas kitara pa je Elli Sound. Italijanska.”

Furlanič strmi v fotografijo: “Gledam te svoje palčke za bobnanje. Ne morem ugotoviti, ali sem jih kupil ali sam naredil. Bobne pa mi je na dan koncerta, ob enajstih dopoldne, iz Trsta pripeljal bratranec Jadranove mame. Sestavil sem jih in zvečer že nastopal z njimi. Prej še nisem sedel za bobni, igral sem na škatle pralnega praška Dash in na en stol.”

Še opisujejo tehnične podrobnosti, a ker je na tistem koncertu Koper slišal glasbo, kakršne dotlej še ni, nas bolj zanima, kakšen pa je bil zvok. “Odličen!” se zareži Furlanič. Za tiste čase res odličen, mu pritegneta tovariša. “Nismo imeli samo kar nekaj glasbenega znanja, ampak tudi pevske sposobnosti,” pravi Malikovič. “Zvezda je bil Tulio s svojim famoznim glasom.”

Furlanič prikima: “Naši glasovi so takih barv, da so se lepo ujemali. California Dreamin' skupine The Mamas & the Papas v naši priredbi zveni, kakor da smo imeli tudi ženske vokale. Zaradi pevskih sposobnosti smo bili edinstveni v Jugoslaviji.” Zatopi se v fotografijo pred seboj. “Posebnost tega mikrofona,” spet potrka po njej, “je čokoladni papir. To je tračni mikrofon, ki je nehal delati, če se je preveč navlažil. Ker staniol papirja takrat še ni bilo, smo kupili čokolado, jo odvili, poravnali ovitek, ga narezali na trakce - in smo dobili novo membrano. Čokoladno!”

Naštudiranih so imeli le 15 skladb in zato so nekatere ponovili tudi po trikrat. Ali se spomnijo, s katero so začeli svoj prvi koncert? Odkimavajo, brskajo po spominu ... “Apache!” vzklikne Furlanič. Ogrin in Malikovič prikimata, najbrž je bil res ta instrumental skupine The Shadows. Tu so bile še pesmi Beatlov, Stonesov ... Koncert so začeli ob šestih ali sedmih zvečer in ga končali ob desetih. “Takrat je bila hora legalis, bili smo še srednješolci,” pravi Malikovič.

Klub je bil med koncertom poln. “Bilo je kakih 200 ljudi,” se spominja Ogrin. In obiskovalci so morali plačati vstopnino. “To je bilo takrat normalno. Danes žal ni,” pravi Furlanič. Malikovič prikima: “Na vratih je bil Rudi Novakov, mimo njega se nisi mogel izmuzniti.”

“Držali smo skupaj”

Ob vprašanju, ali so si že po prvem nastopu predstavljali tako bleščečo prihodnost, odločno odkimajo. “Ne, to je bilo dobro - bili smo zelo samokritični, po nastopu smo se vedno kregali, kdo je kje zgrešil. In govorili smo si, da moramo še in še vaditi,” pravi Malikovič. “Vadili smo po osem ur na dan ...”

“Tudi dlje,” vskoči Ogrin.

“... in dvakrat na teden nas je na glasbeno šolo prišla učit profesorica petja iz Trsta,” nadaljuje Malikovič.

Doma so nekateri imeli več, drugi manj podpore. Zlasti so jih podpirali Ogrinovi, nudili prostor za vaje, jim tako in drugače pomagali, mama Olga pa je zanje skrbela kot menedžerka.

Sicer pa so starši ukvarjanje otrok z glasbo najprej imeli za “hec”, se spominja Malikovič: “Ko je začelo zares, pa je bila drama. Tu je bila seveda šola ... Na gimnaziji smo imeli hude težave, šikanirali so nas. Če ne bi bili močne osebnosti, tega ne bi prenesli.”

So jih pa zato podpirali Koprčani. “In nas še zdaj,” pravi Malikovič. “Vedo, da smo mi njihovi, mi pa vemo, da so oni naši. To je sreča.”

V mladinskem klubu so redno igrali vse do izteka leta, v začetku leta 1966 pa se jim je pridružil še klaviaturist Vanja Valič. Prijavili so se na zagrebški festival VIS (vokalno-instrumentalnih skupin), kjer so si spomladi leta 1966 prvo mesto delili s hrvaškimi Roboti, Furlanič pa je dobil prvo nagrado kot pevec. In Koper je zaslovel kot jugoslovanski Liverpool. “Ko smo prišli v Zagreb,” se smeji Malikovič, “so nas vprašali, odkod smo. 'Iz Kopra.' 'Aha, iz Skoplja!' 'Ne, Koper!' 'A gdje ti je to?' 'To ti je ona luka gore kod Trsta ...' Tako se je začel naš prvi intervju.”

V naslednjih dveh letih so za sabo potegnili ogromno mladine. “Ne samo to, bili smo tudi vzorniki glasbenim kolegom,” pravi Furlanič. “Dado Topić mi je nekoč rekel, da so nas gledali kot bogove. Medtem ko so bili oni bogu za hrbtom, smo mi večglasno prepevali, imeli smo glasbila kot Beatli, imeli smo krojače, kombi ...”

Nizali so tudi dobrodelne koncerte, spodbujali delovne brigade in zlasti pridno spremljali svetovni rock ter hitro osvajali “vročo robo.” Med njihovimi bolj odmevnimi priredbami je Girl, ki so jo posneli kmalu po izidu izvirnika Beatlov. “Težili smo k temu, da čim bolje ujamemo original,” pravi Furlanič. “Posnemal sem vsak udarec na bobne, kot sem ga slišal na plošči, prav tako petje ... Girl ima zelo zahtevne spremljevalne vokale, zato smo jih vadili kot nori. Lahko si nas zbudil sredi noči, pa smo že peli.”

Letos abrahama praznuje njihova prva avtorska pesem Sjaj izgubljene ljubavi, leta 1967 objavljena na mali plošči Šampioni Jugoslavije. Ampak je starejša, pojasnijo, saj so jo v repertoarju imeli že, ko so se prijavili na zagrebški festival.

“Takrat po Jugoslaviji nisi mogel iti, če nisi imel pesmi v srbohrvaščini,” pojasni Malikovič. Šele zatem so pesem na zahtevo RTV Ljubljana prevedli v Blesk izgubljene ljubezni.

V bendih na vrhuncu uspeha velikokrat pride do trenj, člani se razhajajo pri viziji, drugače vidijo vlogo benda ... “Pri nas tega nikoli ni bilo,” odkima Malikovič. “Vedno smo bili prijatelji in smo še zdaj. Držali smo skupaj, že kar dobesedno, saj smo po Kopru tudi hodili skupaj, bili kot rit in srajca.”

Ustavila jih je lahko samo vojska

Kameleone je razcepila vojska. “Bili smo premočni, zato so nas poslali v vojsko, in to vsakega na svoj konec Jugoslavije,” pravi Malikovič. Furlanič doda: “Namesto da bi nas izkoristili za motivacijo vojske, kakor so to delali drugod po svetu.”

Kdove kaj vse bi še dosegli, če bi lahko nadaljevali svojo pot ... Med spominjanjem takšnih in drugačnih uspehov na prekratki poti, zlasti koncertov na prepolnih prizoriščih, se režijo, se pa hipoma zresnijo, ko beseda nanese na njihovo zapuščino. Kje je mogoče kupiti CD z njihovimi posnetki? Nikjer. “Ljudje me sprašujejo, kje dobiti Kameleone,” pravi Furlanič. “Prav tako sprašujejo za skupino Halo, zato sem založbi ZKP predlagal, da bi ob 20. obletnici skupine ponatisnili CD Anita ni nikoli. Pa so mi sporočili, da bi morali mi plačati tri evre in nekaj za vsak izvod.”

Z Ljubljano imajo slabe izkušnje, pravijo. “Prvi smo igrali v Hali Tivoli, pa so ob njeni 50-letnici omenjali samo druge, ki so tam nastopili šele pozneje in pred veliko manj ljudmi kot mi,” pravi Malikovič.

Ogrin ocenjuje, da bi se kot ljubljanski bend veliko laže prebili, medtem ko so v glavnem mestu nanje gledali zviška in jih šikanirali. Pritegne mu Furlanič: “Tu je na delu centralizem. Kar so v Ljubljani počeli v sedemdesetih letih, očitno nekaj velja, medtem ko ignorirajo, kar se je deset let prej dogajalo tu. Tako je že od nekdaj. Jugoslovanski časopisi, na primer zagrebški Vjesnik in beograjski Džuboks, so nas dajali na naslovnice in nam notri namenili po dve strani, ljubljansko Delo pa nas je odpravilo s stavkom, mogoče dvema: dijaki iz Kopra so zmagali na festivalu v Zagrebu ... To pa je bilo bolj ali manj tudi vse.”

Vskoči Brecelj

V tistem trenutku intervju s Kameleoni zmoti druga legenda jugoslovanskega rocka, ki prav tako slovi po državah naše nekdanje domovine: kantavtor Marko Brecelj, nekdaj motor in prvi glas Buldožerjev, pristopi k mizici in fotografira zbrane. Kake posebne topline med našimi glasbenimi legendami, ki se srečujejo v Kopru, ni čutiti. Brecelj odide, pogovor se nadaljuje.

Mladim je teže in laže

Da ne bi ostali samo pri dobrih starih mojstrih, Kameleone pobaramo še, ali je mladim, ki se želijo prebiti v javnost, danes teže ali laže, kakor je bilo njim. “Laže in teže,” odgovori Malikovič. “Laže, ker imajo na voljo vse mogoče, posnetke, note, glasbila in drugo, teže pa, ker je velika gneča. V računalniškem jeziku: disk je poln, nič več ne gre gor. Težko si izviren. Sicer pa imamo tudi v Sloveniji danes veliko dobrih bendov.”

Poleg tega, dodaja Furlanič, smo nekdaj imeli samo nacionalno radiotelevizijo: “Danes imamo ogromno radijskih postaj in vsak lahko karkoli izda v samozaložbi. Včasih pa je šlo vse skozi cenzuro, o tvojem izdelku je presojala komisija. Zdaj smo v dobi fast fooda, z enim hitom lahko živiš eno leto, a potem crkneš, če ne delaš naprej. Poleg tega mnogi mladi tudi ne razumejo, kako gre to - zadnjič je eden na facebooku vprašal, ali kdo pozna kakega piarovca, da bi ga spravil gor. Sem mu odgovoril: najprej nekaj naredi, potem se bodo piarovci zanimali zate.”

Kaj pa Kameleoni? V letih 1994 in 1995 so 30-letnico praznovali s koncertom na stadionu Bonifika, njihovo zgodbo je Franko Hmeljak popisal v knjigi ... Kako to, da je šla tako tiho mimo njihova 50. obletnica?

“Ideja ni šla skozi,” skomigne Malikovič. Praznovanje so hoteli pripraviti “tako, kot je treba”, a niso dobili podpore. Niso našli ne sponzorjev ne volje, ki je potrebna za tako zahteven projekt. “Mi se polovičarstva ne gremo!” pribije Malikovič. “Niti tri četrt nam ni v redu, niti 95 odstotkov - smo samo za stoodstotno delo! Tako smo delali že kot Kameleoni in tako hočemo tudi zdaj.”

Iz Kameleonov je zraslo veliko bendov, Malikovič in Ogrin sta se letos spet združila pri obujeni Karameli, vsi trije pa še nastopajo 3. februarja vsako leto v Snack baru, ob obletnicah Kocjančičeve smrti. Njihov tovariš živi le še v svojih skladbah, drugi pa so še tu. In kdove, morda bodo vendarle nastopili tudi na velikem koncertu. In nekega dne dočakali spominsko ploščo, posvečeno Kameleonom. Morda prav na Ulici OF, kjer se je vse začelo ...


Najbolj brano