Bolnišnici v Izoli in Šempetru sta rasli dobri dve desetletji

Dve sodobni regijski bolnišnici sta na Primorskem: v Šempetru in nad Izolo. Gre za pomnika zgodovine primorskega zdravstva in človeške solidarnosti. Obe si je moralo prebivalstvo zgraditi samo, s samoprispevki. Gradnji sta trajali ena 20, druga dobrih 26 let. Načrti zanju segajo v čas razmejitve na cono A in cono B, ki je Primorce odrezala od bolnišnic v Gorici in Trstu. Veliko pomembnih Primorcev je sodelovalo pri obeh gradnjah. Med njimi temeljna člena - priznana zdravnika, primarija, kirurga, kasneje še državnozborska poslanca: v Šempetru Vasja Klavora, v Izoli Mario Gasparini. Živo se spominjata teh časov, gradnjama sta posvetila tudi veliko prostega časa.

Toliko od načrtovane izolske bolnišnice je zraslo do leta 
1976. Foto: arhiv pn
Toliko od načrtovane izolske bolnišnice je zraslo do leta 1976. Foto: arhiv pn

Obe primorski regionalni bolnišnici imata torej podobno zgodovino nastanka: porojeni sta bili iz nuje po vzpostavitvi cone B, ki je Primorce odrezala od dotedanjih bolnišnic; ustanavljanje posamičnih bolnišničnih oddelkov je vznikalo na več lokacijah in v več krajih; obe sta nastajali pod bremeni dolgotrajne gradnje; gradenj ne bi nikoli dokončali, če se ne bi prebivalstvo odločilo za finančno pomoč v obliki samoprispevkov.

Pestra zgodovina

Začetki Splošne bolnišnice dr. Franca Derganca Nova Gorica v Šempetru segajo v leto 1945, ko so v Vipavi ustanovili kirurški in interni oddelek, kmalu zatem še v Ajdovščini infekcijskega. Bolnišnici se je kasneje pridružila še dejavnost zdravljenja invalidne mladine v Stari Gori. Ta oddelek še čaka na nujno prenovo.

“Letele so opazke, da hočemo v Šempetru zgraditi nov klinični center. A mi smo se zavedali, da smo dolžni zgraditi bolnišnico, ki mora ustrezati potrebam časa in stroke, zlasti pa potrebam približno 100.000 prebivalcev severnoprimorske regije.”

Uradno je bila šempetrska splošna bolnišnica ustanovljena leta 1956, ko se je delno dotedanja preselitev združila v zgradbi v Šempetru. Novogradnja pa je s pomočjo dveh samoprispevkov rasla med letoma 1964 in 1985. Bolnišnica je sodoben urgentni center, ki je zaokrožil dejavnost, dobila decembra leta 2015.

Tudi porajanje sedanje izolske splošne bolnišnice sega v cono B, ko je meja od Jugoslavije odrezala Trst. Po dokončni priključitvi tega območja Jugoslaviji je leta 1950 tedanja oblast za glavnega organizatorja zdravstva v slovenski Istri imenovala dr. Roberta Hlavatyja, ta je povabil prim. Branka Šalamuna, naj mu pomaga urediti zdravstvo za otroke in njihove starše. Prostore so tej dejavnosti namenili v starem samostanu v Kopru, kjer sta se razvila ginekološko-porodniški oddelek in pediatrija, ob njiju tudi patologija. Splošna bolnišnica Izola je bila ustanovljena leta 1953. Sledili so odprtje kirurškega oddelka sredi Izole, internega v Ankaranu, infekcijskega, otorinolaringološkega in okulističnega pa v Piranu, kjer so leta 1955 dozidali prostore še za infekcijski oddelek.

“Dandanes je v izolski bolnišnici spet vse drugače kot takrat, ko smo zaživeli pod skupno streho. Pospešeno so se razvile spremljajoče dejavnosti in službe, od laboratorija do rentgena in najsodobnejših preiskav, za kar je bilo spet treba sproti urejati dodatne prostore.”

Razdrobljenost je narekovala združitev pod skupno streho nad Izolo. Gradnja je trajala 26 let - od leta 1971 (priprava projektov), do leta 1997, ko so se, zadnji, tja preselili koprski oddelki. Šele ob januarja lani odprtem novem urgentnem centru je bolnišnica dobila ves čas načrtovan glavni vhod z avlo. Stari vhod je, skladno s prvotnim načrtom, vhod za zaposlene.

V zgodovini primorske bolnišnične dejavnosti sta se razvijali še bolnišnica v Sežani, zgrajena za tuberkulozne bolnike (tudi Ankaran je še nekaj časa imel sanatorij za TBC, ki je tam deloval že pred 2. svetovno vojno), in bolnišnica v Valdoltri, kjer so sprva sprejemali bolnike s kostno TBC in mlajše bolnike. Ti dve bolnišnici sta samostojni, v Postojni se je samostojno razvila bolnišnica za ženske bolezni in porodništvo.

“V času 10-dnevne vojne za Slovenijo sem bil ponosen, da strokovno vodim takšen kolektiv. Bili smo eno! Zadoščala je le ena beseda in vse je nemoteno delovalo!”

Skelet in zastoj, nato samoprispevka in pomoč države

Prim. mag. Vasja Klavora se je z delom v šempetrski bolnišnici srečal že kot študent 3. letnika medicine, na praksi na kirurškem oddelku v pretesni stavbi v Šempetru. Po diplomi je poldrugo leto delal v splošni ambulanti v Dobrovem, a srce ga je vleklo h kirurgiji.

Leta 1962 je začel delati kot stažist v sicer urejenih, a neustreznih prostorih. “Vanje (še pod Italijo so jih uredili za oskrbo otrok italijanskih letalcev) so se najprej preselili kirurški, ginekološki in pediatrični oddelek, zatem interni,” navaja Klavora.

“Ponosen sem na to bolnišnico. S prvo ekipo smo orali ledino njenega razvoja. Postala je strokovno ugledna, sodobna in v lastnem mediteranskem duhu prijazna bolnišnica za vse pomoči potrebne. To obeta, da bo rasla še naprej.”

Dr. Francu Marušiču in somišljenikom gre zahvala za gradnjo nove, sodobne bolnišnice v Šempetru. Klavora se spominja, da je odločitev dozorela leta 1964. “Lotili so se priprav in načrtov in hitro je zrasel velik skelet, a zaradi neugodnih ekonomskih razmer je gradnja zastala za dobrih pet let. Zadevo so k sreči 'vzele v roke' občine Nova Gorica, Tolmin in Ajdovščina in sklenile gradnjo nadaljevati. A brez samoprispevka to ni bilo mogoče.”

Tudi ta regijska bolnišnica je, kot preostale, šele pred slabima dvema letoma in s pomočjo evropskega denarja, učakala sodoben urgentni center.

“Arhitekti” za vse

Sogovornik se je kmalu po zaposlitvi iz opazovalca prelevil v aktivnega sodelavca pri gradnji in konec šestdesetih let postal tudi poslanec socialno-zdravstvenega zbora ter član odbora za zdravstvo republiške skupščine. “Posvečali smo se vzpostavitvi zdravstvene mreže v Sloveniji in mreže bolnišnic ter osnovnega zdravstva. Takrat so dozorele odločitve o gradnjah oziroma dograditvah šempetrske, izolske in mariborske bolnišnice ter ljubljanskega kliničnega centra kot osrednje slovenske zdravstvene ustanove.”

Vasja Klavora je postal pomemben član ustanovljenega upravnega odbora za dokončanje gradnje šempetrske bolnišnice in v njem je aktivno delal celo desetletje. “Čeprav smo žrtvovali veliko prostega časa, ni nihče pričakoval nagrade. Bili smo zagnani in odločeni gradnjo pripeljati do konca,” omenja z leskom v očeh.

Spomni se, da je bila še posebej aktivna skupina zdravnikov s prim. Cirilom Šubicem na čelu, ki je z arhitekti nenehno usklajevala načrte, da bi bila stavba sodobna in funkcionalna. “Sicer smo se veselili, ko je bil leta 1975 objekt zgrajen in je bila sklenjena prva faza - hospitalni del. A šlo je le za polovico opravljenega dela,“ niza dogodke. Spet so se soočali s pomanjkanjem denarja za drugo fazo. “Urediti je bilo treba prostore za intenzivno nego, vse ambulante, urgenco, laboratorij,” pravi, vse te dejavnosti so delovale v zelo neprimernih prostorih. “Trajalo je do leta 1985, ko smo vendarle, znova tudi s samoprispevkom, uredili še vse našteto. Ko je bila nova bolnišnica dokončana, nas je - zaposlene in prebivalce celotne severne Primorske - navdajal neizmeren ponos.”

Opazke o kliniki

Odbor za gradnjo je ves čas sodeloval z odboroma za gradnjo izolske in mariborske bolnišnice, ki sta prav tako še rasli. Spomni se tudi očitkov: “Letele so opazke, da hočemo v Šempetru zgraditi nov klinični center. A mi smo se zavedali, da smo dolžni zgraditi bolnišnico, ki mora ustrezati potrebam časa in stroke, zlasti pa potrebam približno 100.000 prebivalcev severnoprimorske regije.”

Po tedanjih normativih in načinu zdravljenja je bilo načrtovanih 440 bolniških postelj, z razvojem medicine in zdravljenja se je to skrčilo na 300. Hkrati z gradnjo so bdeli nad sprotnim izobraževanje in usposabljanjem zaposlenih. “Ti so pri gradnji in urejanju prostorov aktivno sodelovali in temu posvetili veliko ur prostovoljnega dela,” omenja sogovornik, ki je hkrati opravljal še vrsto funkcij. Med drugim je bil predstojnik odseka za abdominalno kirurgijo, vodja zdravnikov te bolnišnice (danes je to funkcija strokovnega direktorja), dolgoletni predstojnik kirurške službe ...

En spomin je še posebej močan: “V času desetdnevne vojne za Slovenijo sem bil ponosen, da strokovno vodim takšen kolektiv. Bili smo eno! Zadoščala je le ena beseda in vse je nemoteno delovalo!” Bolnišnica je leta 1992 prejela srebrni častni znak svobode za delo v tem obdobju. V klop DZ je kot poslanec sedel leta 2004 in funkcijo, hkrati je bil podpredsednik DZ, opravljal sedem let. Ljudje ga poznajo tudi kot požrtvovalnega gorskega reševalca in publicista.

Srce v baraki

Prim. Mario Gasparini se je že kot mlad zdravnik soočil z razdrobljenostjo bolnišničnih oddelkov sedanje izolske bolnišnice, od Pirana do Ankarana, ko je leta 1964 začel delati na izolski kirurgiji, zatem ko je iz bujskega zdravstvenega doma prišel najprej v bolnišnico v Piranu, nato je delal tudi v izolskem zdravstvenem domu. Spomni se, da so bile vse stavbe za zdravstvo stare, neprilagojene dejavnosti.

Živo se spomni pobudnika za gradnjo nove bolnišnice v Istri, prim. Šalamuna, in prvotne lokacije nove bolnišnice v Škocjanu na robu Kopra. Tam so zdravstveni delavci že vnaprej ozelenili zemljišče, zasajali so ciprese in borovce. “Najslabše pogoje za delo smo imeli kirurgi v centru Izole. Ni bilo posebne sobe za sterilizacijo, smo se pa zdravniki, sestre in celotno zdravstveno osebje oddelka zelo dobro razumeli in veliko družili,” pripoveduje. “Dolga leta se je o gradnji le govorilo. Trajalo je, da smo se lotili načrtov. Ves čas je bilo veliko pripomb ljudi - od lokacije do ceste, ki je ponekod še vedno preveč nagnjena ... Kirurgi smo pri pripravah načrtov intenzivno sodelovali - prim. Zidarič, prim. Šalamun, midva s kolegom Trstenjakom, pa direktor splošne bolnišnice Koper, že pokojni Filli. Potrebnega je bilo ogromno usklajevanja in prepričevanja še arhitekta ...”

Da se ne bi nespametno zaleteli in česa spregledali, si je delegacija bolnišnice ogledala nekaj sodobnih bolnišnic v Avstriji, Nemčiji, Franciji, Italiji in ob povratku so ustanovili odbor za gradnjo, “sestavljen široko, iz različnih strokovnjakov”. Gasparini je bil že od začetka član odbora. Zakaj je obveljal za primerno lokacijo hrib nad Izolo? Gasparini pojasnjuje: “Šlo je za politično odločitev, Občina Izola je bolnišnici podarila teren; obsežno zemljišče. Rečeno je bilo, da bo bolnišnica tam uspešno kljubovala burji. Najprej je zrasla hiška, spodobna baraka. Ta prva stavba je v uporabi še zdaj. Bila je ves čas glavni sedež gradbenega odbora. To je bilo pravo srce gradnje.”

Zahteve stroke in časa ter kronično premalo denarja

Sestaviti in uskladiti najsodobnejše trende, zahteve strok in gradnjo zastaviti tako, da bo še desetletja ustrezala času, je bilo težavno. Gasparini je bil aktiven v odboru, hkrati tudi predstojnik kirurške dejavnosti in nekaj časa direktor bolnišnice. Kasneje je presedlal v politiko, postal župan izolske občine in dva mandata poslanec v DZ.

Delo v gradbenem odboru je bilo odgovorno: “Trudili smo se vse koristne evropske izkušnje in trende gradenj bolnišnic vgraditi v naše zidove. Tako smo se, denimo, spoznali z vgrajevanjem filtrov v operacijskih dvoranah, česar dotlej v Sloveniji sploh nismo poznali. Pa z ločevanjem perila, omejitvijo postelj na dve ali tri v eni bolniški sobi ... Šlo je za kup novosti, ki smo jih morali privzeti.”

Čeprav se je z gradnjo pošteno mudilo, je od projektiranja do prve lopate preteklo kar sedem let. “Ko je gradnja stekla, smo že hiteli pripravljati nove načrte - za ankaransko interno. Tedaj so ti kolegi in sodelavci oddelka postavljali svoje zahteve, pač glede posebnosti dela. Zatem smo se usklajevali še s kolegi piranskih oddelkov in tako vse do zadnje preselitve oddelkov iz Kopra,” omenja Gasparini. Posebej izpostavlja: “Finančne težave so ves čas spremljale, bremenile in upočasnjevale to gradnjo. Zelo hude težave! Zato je tako dolgo trajala. Če ne bi z dvema samoprispevkoma na pomoč priskočili prebivalci občin v Istri, te bolnišnice sploh ne bi imeli.”

Spomni, da so bili v obliki denarnega prispevka udeleženi tudi prebivalci hrvaške Istre, z območja med Novigradom in Buzetom. Ti so se do osamosvojitve Slovenije zdravili v izolski bolnišnici kot njim najbližji regijski bolnišnici. “Nismo si v bolnišnici in na Primorskem izmislili, da se ti prebivalci potlej ne smejo več zdraviti pri nas. Gre za odločitve na ravni držav. Zagata je tudi v tem, da ima Hrvaška že desetletja nižje cene zdravstvenih storitev od naših ... Preprosti ljudje pa glede vsega tega še vedno gojijo hude zamere.”

Namesto za bolnišnico za šoli

Zaradi težkih finančnih zagat, ko je država le z drobtinicami prispevala denar za gradnjo, in zaradi spremembe normativov, zlasti števila bolniških postelj (s prvotnih tisoč je to upadlo na 300), se je pojavila ugotovitev o predimenzioniranosti izolske novogradnje.

Trakt B je nenadoma postal eden najhujših problemov za politiko in odločevalce na državni ravni. “Bilo je menda v času mandata zdravstvenega ministra Kebra, ko je padla odločitev o prodaji B trakta za potrebe šol - srednje zdravstvene, preselila se je iz Pirana, in kasneje za fakulteto za vede o zdravju. Pojavljali so se resni pomisleki, ali je to smotrno; z vidika gradnje namreč, saj je ta za bolnišnične potrebe z nujno infrastrukturo občutno dražja od tiste za šolo ...”

Na to so opozarjali tudi drugi strokovnjaki in prebivalstvo. Niti kupnine, ki jo je odštelo šolsko ministrstvo, politika ni neposredno namenila nadaljevanju gradnje bolnišnice, kljub obljubam. Tudi zato se je gradnja še naprej vlekla. Gasparini meni, da se je sicer potrdila koristnost umestitve šol k bolnišnici, ki je zadnje dobra vadnica, le s kupnino se ni izšlo po utemeljenih pričakovanjih.

“Ko smo končno bili vsi pod skupno streho, smo si pošteno oddahnili,” se spominja Gasparini. “Krepilo se je sodelovanje med strokami, kar je omogočilo nagel razvoj celotne bolnišnice. Dandanes je v bolnišnici spet vse drugače kot takrat, ko smo zaživeli skupaj pod isto streho. Pospešeno so se razvile spremljajoče dejavnosti in službe, od laboratorija do rentgena in najsodobnejših preiskav, za kar je bilo spet treba sproti urejati dodatne prostore ... V del prostorov se je nato vselil še srčni center Medicor.”

Sam se zdaj, kadar stopi v bolnišnico, v njej več ne znajde najbolje. Avla, načrtovana že pred 26 leti, je velika, svetla, drugačna od vhoda, ki ga je bil vajen. Veliko ambulant je drugje, sprememb je še cela vrsta. “Ponosen sem na to bolnišnico. S prvo ekipo smo orali ledino njenega razvoja. Postala je strokovno ugledna, sodobna in v lastnem mediteranskem duhu prijazna bolnišnica za vse, pomoči potrebne. To obeta, da bo rasla še naprej.”


Najbolj brano