Tebi semena čajote, meni tista bele koruze

Zelemenjava se je usedla na mizo pred gostilnico Na stopničkah in si postregla s semeni čajote, bele koruze, tobaka, rmana, bazilike, špinače, buče. Semena so Istranke in Istrani prispevali prvič doslej, naslednja Zelemenjava pa sledi prav kmalu, in sicer v vasi Sokoliči.

Odpri galerijo

KOPER > Kako je v praksi videti kilometer nič, s katerim nas spodbujajo, da kupujemo lokalno, je na Zelemenjavi nazorno pokazala Ana Žerjal, prostovoljka, ki je nase prevzela skrb, da se Zelemenjava razširi v Istri.

Bučo, ki so jo dobili v dar in je zrasla v Novi vasi, je preobrazila v krostato z bučnim nadevom, semena pa seveda shranila. Čas za izmenjavo semen je resda zmeraj pravšen, zima, ki kmete in vrtičkarje ne spodbuja k obdelovanju vrta, pa je kljub temu najboljše obdobje za izmenjavo semen in načrtovanje vrtnarskega dnevnika.

Plodna in zdrava semena

“Zelemenjava je namenjena ljudem, ki si izmenjajo dobre, avtohtone sorte semen in skrbijo, da se ohranijo semena, ki so plodna in zdrava. Na ta način tudi brzdamo širjenje genetsko spremenjenih semen, kar spodbujajo multinacionalke, kot je Bayer. Vrtičkarji z izmenjavo semen imamo možnost in pravico, da se ognemo takšnim nakupom in poskrbimo sami zase,” razloge, zakaj se izmenjava semen med ljudmi vse bolj širi, povzame Ana Žerjal.

Semena bele koruze, denimo, izvirajo iz Bosne in Hercegovine, vendar jih je vrtičkar preizkusil v zemlji v Borštu, kjer so ne glede na drugačno klimo dobro rasla. “S semeni je velikokrat tako, da niso prilagojena novemu okolju. Ni nujno, da bo fižol, ki raste na Štajerskem, rasel tudi v Istri,” dodaja Ana Žerjal.

Hramba semen je v tej zgodbi izjemno pomembna, saj jih moramo shraniti v suhem, temnem prostoru, s čimer se ognemo vlagi in možnemu plesnenju. “Lahko jih hranimo tudi v hladilniku, vendar le dobro zaprta v kozarec. Zanje je treba skrbeti na podoben način, kot smo nekoč hranili fotografske filme,” pravi Žerjalova.

Le nekaj semen, ne vreče

Kdor pride na Zelemenjavo, dobi le nekaj semen, ne cele vreče, in tako prevzame nalogo, da jih poseje in razmnoži do želene količine. Bazilika, ki je skočila na izmenjavo, je že deset let rasla na domači zemlji. Zaradi tega še ni avtohtona, saj si seme ta pridevnik zasluži, ko napolni 25 let, a vendar je bila omenjena bazilika sprejeta kot domača.

“Odziv je bil majhen, vendar smo se spoznali in povezali,” je vtis prve istrske izmenjave povzela sogovornica ter dodala, da se že kažejo prvi sadovi stikov med ljubitelji domačih semen, saj je mlad vrtičkar iz Sokoličev že prevzel štafeto naslednje istrske Zelemenjave.

Zelemenjava je resda organiziran dogodek izmenjave semen, sadik, pridelkov, receptov, izkušenj in navdihov z domačega vrta, a obenem tudi zelo spontan. Lastnike semen lahko prosiš in cukaš za rokav, naj pridejo in prinesejo svoje zelene zaklade, a če jih s svojimi dobrimi nameni ne prepričaš, zakladov ne bo.

Zelemenjava se je rodila v Ljubljani, utrla si je pot do ljudi po vsej Sloveniji, njeni gonilni motorji, na primer Maja Vrčon, ki je v sklopu Podružnice z Zelemenjavo začela v Novi Gorici, pa k sodelovanju še naprej vabijo sodelavce, ki bi bili pripravljeni vsaj petkrat na leto organizirati izmenjavo semen v svojem kraju.

---