Reši nas hudega oziroma kako so živeli s kugo

Pred tedni je izšla zanimiva in informativna knjižica o kugi, ki je v Kopru divjala v letih 1630 in 1631. Dvojezična publikacija predstavlja tedanje razmere in opozarja, da najnovejša epidemija covida-19 ni nekaj unikatnega, temveč da se je prebivalstvo v Istri s podobnimi krizami srečevalo že pred stoletji.

KOPER > Knjižica je dosledno dvojezična, na 20 straneh je tudi precej fotografskega materiala, nosi pa kar trijezični naslov: Libera nos a malo / Liberaci dal male / Reši nas hudega. “To je naš prispevek k razširjanju domoznanstva, k zavedanju zgodovinskih dejstev, ki jim je bilo priča naše mesto. Hkrati smo želeli opozoriti na analogijo med zdajšnjo zdravstveno krizo in podobnimi epidemijami v preteklosti. Tudi tedaj so z različnimi ukrepi, od zdravstvenih, izolacij, finančnih pomoči, skušali zajeziti nalezljive bolezni in negativne posledice okužb,” je povedal Mario Steffè, glavni pobudnik in pisec publikacije ter predsednik Skupnosti Italijanov Santorio Santorio, ki je založila knjižico.

V njej je opisano dogajanje v času zadnje kuge v Kopru, ki je, tako kot večina bolezenskih epidemij, leta 1630 prišla iz Benetk. Zaradi pomanjkljivega medicinskega znanja in odsotnosti higienskih in zaščitnih ukrepov pri soočanju z boleznijo, je okuženost hitro naraščala. Tudi zato, ker ljudje niso želeli prijavljati sumljivih primerov, saj so se želeli izogniti postopku za obolele, ki je predvideval izolacijo in zapiranje v lastne domove. Kljub velikemu časovnemu razmaku in znanstvenemu razvoju v tem obdobju se podobne težave dogajajo tudi danes. Omenjena kuga je bila usodna za 1990 od 4200 tedanjih prebivalcev Kopra, splošna izčrpanost prebivalstva in izdatna škoda pa sta vplivali na to, da se je mesto “pobiralo” nekaj desetletij. V mestnem zaledju je za posledicami kuge umrla približno tretjina ljudi.

Koprski Veliki svet (v zdajšnjem političnem sistemu bi to bil občinski svet) je v čast Mariji zdravja ob pokopališču v Semedeli postavil cerkev, ob kateri so se drugo nedeljo po veliki noči vile vsakoletne procesije vernikov. Ta tradicija se je prekinila po političnih in etničnih spremembah po drugi svetovni vojni.

“S tem prispevkom skušamo pokazati našo živost, saj je italijanska narodna skupnost med ranljivimi družbenimi skupinami, ki so v kriznem obdobju najbolj izpostavljene tveganju, da zaradi različnih racionalizacij ostanejo spregledane,” je še dodal Steffè. Društvo Santorio Santorio je knjižico razposlalo svojim članom in raznim organizacijam, na sedežu društva v ulici OF pa je na voljo vsem zainteresiranim.

---