Poročni prstan se je vrnil k Ceciliji Babič

“Joj, sem že mislila, da ga ne bom več videla!” se je danes na svojem domu v Gračišču veselila Cecilija Babič in si solznih oči ogledovala svoj poročni prstan. Izgubila ga je že pred več meseci, k njej pa se je vrnil šele s pomočjo našega včerajšnjega spletnega poizvedovanja.

Cecilija Babič: “Ta prstan nobenemu ne more pomeniti toliko kot 
meni.  Bala sem se, da ga je kdo že dal raztopiti v zlatarni. Ampak 
so še  dobri ljudje ... Ko sem bila majhna, sem tudi jaz našla verižico 
in jo potem vrnila gospe, ki jo je izgubila.” Foto: Andraž Gombač
Cecilija Babič: “Ta prstan nobenemu ne more pomeniti toliko kot meni. Bala sem se, da ga je kdo že dal raztopiti v zlatarni. Ampak so še dobri ljudje ... Ko sem bila majhna, sem tudi jaz našla verižico in jo potem vrnila gospe, ki jo je izgubila.” Foto: Andraž Gombač

GRAČIŠČE > Srečno se je začelo razpletati, ko je naš bralec in naročnik v pogovoru z novinarjem mimogrede omenil, da je pred časom v Sv. Antonu pri Kopru našel zlat poročni prstan, a ga dosedanje iskanje lastnice ni pripeljalo nikamor. Ko smo ga spomnili, da smo že predlani s pomočjo spletne akcije izgubljeni poročni prstan vrnili lastniku, je bil takoj za. In tako smo včeraj objavili članek, v katerem smo poizvedovali za gospo, ki pogreša neprecenljiv osebni predmet iz leta 1968, z vgraviranim imenom Jožef in datumom poroke.

Naš bralec in naročnik je prstan našel pri semenarni v Sv. Antonu

Članek je zakrožil po spletu, mnogi so ga delili na družbenih omrežjih in na facebooku ga je zagledala tudi Irena Babič. Vedela je, da poročni prstan že nekaj časa pogreša njena tašča. Opis prstana in fotografija sta botrovali velikemu veselju, danes zjutraj je sledil še naš klic v Gračišče. Da zagotovo ne bi zgrešili, smo z gospo že po telefonu preverili podatek, ki smo ga v javnosti zamolčali - datum poroke, vgraviran na notranji obod prstana. “1. junij 1968!” je izstrelila Cecilija Babič. Sedli smo v avtomobil in krenili.

Oči so ji zalile solze

Najprej ga ni mogla niti pogledati. Ko smo z roko segli v torbo in na dan potegnili prstan, se je gospa Cecilija hitro zasukala stran, umaknila je pogled. Zadržala je dih, se počasi obrnila nazaj k prstanu, ga pogledala - in oči so ji zalile solze.

Povedala je, da je že tri leta vdova in ji prstan ogromno pomeni. “Če ga je gospod našel v Sv. Antonu, potem ga je pri semenarni,” je pravilno sklepala. V osem kilometrov oddaljeni Sv. Anton gre samo v trgovino Detelca. “Dokler je bil mož še živ, sva šla tja pogosteje, zdaj pa grem redkeje, me mora kdo peljati. Ampak sploh nisem pomislila, da bi prstan lahko izgubila tam. Vse sem preiskala, nikjer ga ni bilo. Potem sem si rekla: če ga je kdo našel, pa naj ga ima! Ampak mi je bilo hudo. Ta prstan nobenemu ne more pomeniti toliko kot meni. Bala sem se, da ga je kdo že dal raztopiti v zlatarni. Ampak so še dobri ljudje ... Ko sem bila majhna, sem tudi jaz našla verižico in jo potem vrnila gospe, ki jo je izgubila.”

“Sinoči me je snaha poklicala in mi povedala, da ga je nekdo končno našel. Ponoči sploh nisem mogla spati,” je bila novice o najdbi prstana vesela Cecilija Babič.

Topli spomini, tople nogavice

V sončni dnevni sobi z razgledom na Gračiško valo in Slavnik v ozadju gospa obuja spomine. S fotografij se smejejo dva sinova z družinama, štirje vnuki in pokojni mož. “Poročila sva se dvakrat: 25. maja 1968, na dan mladosti, na občini v Kopru, 1. junija pa še cerkveno v Movražu,” pripoveduje. Na mizi pred njo sta spet oba prstana: na večjega je vgravirano ime Cecilija, na manjšega Jožef.

Mož je bil livar, zaposlen je bil na Tomosu, potem je imel obrt doma. Bil je tudi čebelar, o čemer še pričajo pisani panji pred hišo, ki jih je očetu v spomin lepo uredil sin. Ona je delala na osnovni šoli v domačem Gračišču, bila je “deklica za vse”, prikima z nasmehom. In se spet zazre v prstan. “Sinoči me je snaha poklicala in mi povedala, da ga je nekdo končno našel. Ponoči sploh nisem mogla spati.”

Najditelj je že takoj poudaril, da ne pričakuje nikakršne nagrade. Prav tako se noče javno izpostavljati. “Pomembno je samo, da je prstan spet na pravi roki,” pravi.

Gospa, ki mu je neizmerno hvaležna, nas je ob slovesu še obdarovala z dvema paroma debelih volnenih nogavic, ki jih “štrika” sama. Tako smo se zmenili: en par bo pozimi grel najditelja (za dodatno okrepitev bo poskrbel med), drug par novinarja, njo pa - zlat spomin na moža.


Najbolj brano