V spomin: Venček Pajntar (1950-2019)

Venček je vedno govoril, da je vse mogoče, vse se da, samo če se hoče. In to zdaj, nič čakat! Naučil nas je drugačnega, širokega pogleda! Se zavedati in razbrati, kaj je res pomembno. Bil je človek, ki smo mu brezpogojno zaupali. To so nekatere misli nas, ki smo imeli veliko srečo delati v Audio Video Centru. V trgovini z glasbo in videoteki, ki je zaživela pred skoraj tridesetimi leti. Postala je kraj druženja, novosti, trendov, koncertov, dogajanja; kraj kulture. Venček je s tem ustvaril zgodbo, za katero lahko ponosno rečemo, da je prinesla najlepša leta življenja več kot deseterici, ki smo tam delali. Mladi Goričani so vzeli trgovino za svojo. Še danes z navdušenjem povedo, kako so radi zahajali tja, kako svobodno in svetovljansko vzdušje je bilo tam!

Venček pa je oral ledino še na enem področju. Na športnem področju namiznega tenisa. Bil je eden glavnih pobudnikov ustanovitve Namiznoteniškega kluba Vrtojba daljnega leta 1976. Več kot dvajset let je mlade treniral, spodbujal, jih vozil na tekmovanja, na začetku še v razmajani katrci. Zanj meje niso obstajale! Ne geografsko ne časovno ne v glavi. Imel je veliko dobrih prijateljev, tudi v Italiji. V devetdesetih nas je poslal v svetovna velemesta, da bi začutili utrip življenja in ga prinesli s seboj v Novo Gorico. Bil je estet: užival je v lepoti, v dobri družbi, v glasbi, filmu. Zavedal se je, da je življenje lepo. Bil je človek iskrivih oči in je vedno stremel k temu, da bi se še več dogajalo. “We want more!” (Hočemo več!), vsi se ga spominjamo po tem stavku. Bil je človek odprtih misli, svobodnih načel.

Venček je bil oče hčerki in trem sinovom, ki so zrasli v odgovorne in prijazne osebe. Ob sebi je imel ljubljeno ženo. Vedno ju je bilo veselje srečati. Imel pa je še večjo družino: nas, otroke Audio Video Centra. Bil nam je kot oče, ki je skrbel za nas, nam zaupal in nas spodbujal, nas spustil v svet, a nas imel hkrati pod budnim očesom. Ob njem smo se vedno počutili varno, vedeli smo, da je vse v redu.

Venček še zdaleč ni bil človek, ki bi v penziji sadil rožice. Njemu se je moralo dogajati. Prijatelji, druženje, koncerti, vedno ven, vedno v življenje. Če strnemo, Venčkovo življenje je bilo izpopolnjeno življenje. Zaokrožil ga je v lepo celoto, ogromno je dal, sebi in drugim. In tudi na to novo pot je odšel odločno. Kot bi ga slišali: “Če greš po neki poti, pojdi pogumno, brez omahovanja!” Imamo te radi!

Tvoji otroci Audio Video Centra


Najbolj brano