V spomin: Marjan Tavčar (1940 - 2021)
Marjan Tavčar se je rodil leta 1940 v Gorjah na Cerkljanskem. V Cerknem je končal osnovno šolo, v Novi Gorici gimnazijo, po diplomi na filozofski fakulteti v Ljubljani, smer sociologija, pa se je leta 1966 zaposlil v novonastajajočem centru za družbene raziskave v Novi Gorici. Leta 1968 je postal vodja kadrovske službe v Meblu. V obdobju 1983-87 je vodil svet SZDL severnoprimorskih občin, nato pa do upokojitve združeni zdravstveni dom Nova Gorica. Ob vseh nalogah, ki mu jih je narekovalo delo, pa je bil Marjan Tavčar izredno aktiven v javnem življenju. Že kot dijak je delal v mladinski organizaciji in urejal glasilo novogoriških gimnazijcev Ob Soči. V času študija v Ljubljani je bil član uredniškega odbora Tribune. Po zaposlitvi v Novi Gorici je bil član uredništev revije Srečanja in od leta 1980 glavni urednik revije Primorska srečanja. To delo je opravljal tudi v Meblu, kjer je urejal tovarniško glasilo Glas upravljavca. V politično življenje se je vključil leta 1968, ko je bil za štiri leta izvoljen za poslanca skupščine Republike Slovenije in v tem času je zaradi svojega prepričanja, da je treba v družbi omogočiti razvoj pluralizma, postal podpisnik t.i. akcije petindvajsetih poslancev. Aktivno je deloval tudi v svoji stroki in kot prvi predsednik vodil Društvo sociologov in politologov severnoprimorskih občin. Kljub funkcijam, ki jih je zavzeto opravljal vsa svoja aktivna leta, je bil Tavčar bolj poznan po svojih javnih nastopih v strokovnih člankih, v katerih se kaže njegova strokovna raznovrstnost v pisanju o problemih kmetijstva, religije, samoupravljanja, sociologije mest in samobitnosti slovenskega naroda. Za raznoliko in zavzeto delovanje mu je Občina Nova Gorica leta 1987 podelila Bevkovo nagrado.
Poudariti velja, da sta se Marjan Tavčar in Jože Šušmelj kot sociologa ob prihodu v Novo Gorico dobro zavedala potreb mladega, hitro rastočega mesta. Ob koncu 60. let prejšnjega stoletja je bila še vedno predvsem industrijsko mesto s pretežno spalnim naseljem. Le malo je bilo ustanov ob osnovnih in srednjih šolah, ki bi bogatile življenje prebivalcev. Zato me je Tavčar povabil v Novo Gorico, da bi v njej zgradili ustrezne kulturne ustanove.
Izgradnji knjižnice je bil posebej naklonjen in je v njej preživel veliko prostega časa, tako da je z leti postala njegov drugi dom. Obenem pa je zadnje desetletje svojega življenja posvečal družini in užival v naravi za hišo, kjer je vzgajal agrume.
Bogato in raznovrstno delovanje Marjana Tavčarja je obrodilo bogate sadove. Danes je Nova Gorica tudi po njegovi zaslugi mesto z bogatim srednješolskim, univerzitetnim in kulturnim življenjem, s kakršnim se daleč naokrog ne more pohvaliti nobeno mesto primerljive velikosti. Zatorej Marjan Tavčar, hvala ti za vse, kar si storil za Novo Gorico in njene prebivalce. Počivaj v miru. Ti pa boš živel še dolgo v naših mislih in srcih. Sergij Pelhan