V spomin: Marija Rus (1921-2019)

Pomlad je vzela Marijo Rus, dolgoletno in spoštovano profesorico latinščine in francoščine na novogoriški gimnaziji. Šele odrasli po usvojenem znanju ugotavljamo, kdo so bili naši najboljši profesorji. In Marija Rus gotovo sodi mednje.

Marija Rus se je rodila 2. avgusta 1921 v Novem mestu. Šolala se je v Ljubljani pri uršulinkah in na klasični gimnaziji ter na univerzi študirala klasično filologijo. V njen študij pa je usodno zarezala vojna, ki ji je vzela mamo, očeta, brata. Šele februarja 1947 je lahko zaključila študij. In že jeseni je svoje znanje dajala Primorski, v Hrpeljah in Tomaju. Leta 1951 se je zaposlila na gimnaziji v Novi Gorici, kjer je ostala do upokojitve 1979. Najprej je poučevala latinščino, od 1954 do junija 1980 pa francoščino, “jezik, ki na Primorskem ni imel tradicije,” kot je sama napisala. A tradicijo je z vestnim, vzornim in požrtvovalnim delom uresničila in utrdila prav Marija Rus. V takratni pedagoški stroki so veljale precej konvencionalne oblike poučevanja tujih jezikov, a naša profesorica je ubrala svojo pot, metodo izjemno aktivnega dela in komuniciranja. Zato ji gre pohvala in zahvala vseh generacij novogoriških gimnazijcev, ki so še danes sposobni govoriti francosko. Ponosna je bila na odlične uspehe svojih dijakov na tekmovanjih in v življenju sploh. Za te zasluge je prejela francosko odlikovanje Viteza v redu Akademskih palm.

Po vseh svojih aktivnih letih na Primorskem se je Marija Rus vrnila v Ljubljano. Posvečala se je svojim drugim zanimanjem. S široko razgledanostjo, kritičnostjo duha in tenkočutnostjo je prevedla nekaj izbranih pesmi Mallarméja, Valéryja, Baudelaira in Nervala. Njena stara ljubezen pa je ostala poezija - pesmi, ki jih je objavljala v primorskih revijah, največ v tržaški Mladiki. Zbirka Pesmi in časi je izšla pri njenih sedeminsedemdesetih letih. V njej z iskrenostjo, a hkrati z duhovno vzvišenostjo, izpoveduje svoja notranja nagnjenja in čutenja pa tudi svoje doživljanje slovenske zgodovine 20. stoletja. Pesem Franceta Balantiča poslednji sonet zaključi: “O Bog, zasej se v nas in nas izprazni/ vsega, kar ni ljubezen, odpuščanje!”

Z Marijo Rus me je povezovala velika ljubezen do francoščine, zato sva se pogosto srečevali. Iskreno se je veselila, da sem po desetletnem premoru spet oživila francoščino na novogoriški gimnaziji. Ko sem jo ob njenem devetdesetem rojstnem dnevu obiskala, sem začutila, da sem svojo srečo lahko delila s skromnim človekom velikega duha in srca.

Spoštovana in draga Marija, mirno ste sprejeli Vabilo na pot, kot Charles Baudelaire, in odšli tja, kjer “vse je red, ubranost, mir,/ lepota, slast, razkošja vir.”

---