V Solkanu negujejo spomin na mizarsko dejavnost

Pred drugo svetovno vojno je v Solkanu delovalo več kot 100 mizarskih delavnic, ki so v povojnem razvoju in delovanju podjetja Meblo ena za drugo zapirala vrata. Danes v kraju deluje ena sama, vendar zgodovina kraja ne bo pozabljena. Za to bo poskrbel tudi zajeten zbornik Živel je tod mizarjev rod, ki ga bodo predstavili nocoj v Solkanu.

SOLKAN > "Že kar pomnim, smo vedno govorili, da bi bilo dobro, da bi kaj zapisali o solkanskih mizarjih. Ko smo pred dvema letoma postavljali tablice na hiše, kjer so bile včasih mizarske delavnice, smo se odločili, da napišemo ta zbornik. Z delom smo začeli pred točno letom dni in sedaj je knjiga pred nami," je za STA povedal predsednik Rezbarskega, intarzijskega in restavratorskega društva Solkan Jožko Markič.

Zbornik ima 250 strani, v katerih so poleg zgodovine objavili tudi pogovore z najstarejšimi mizarji, anekdote ter slovarček mizarskih besed in njihov prevod v slovenski jezik.

"Ko zbiraš gradivo za pripravo zbornika, traja kar nekaj časa, da se nabere dovolj podatkov in člankov. Sedaj pa bodo domačini in tudi drugi videli naš izdelek in bodo tudi sami začeli pripovedovati svoje spomine. In tako se bo zagotovo nabralo še za eno knjigo," je prepričan Markič.

Dosedanje akcije v spomin solkanskim mizarjem so bile poimenovanje ulice z Mizarska ulica, obeležje mizarjem, postavitev muzejske zbirke Stara solkanska mizarska delavnica ter postavitev 64 muzejskih tablic na hišah, kjer so včasih delovale mizarske delavnice.

Prvi mizar je v Solkan prišel okrog leta 1850. Takrat se je tukaj začel razvoj mizarstva, ki je bil nato zelo hiter, saj je bil do leta 1900 skoraj v vsaki hiši v Solkanu mizar, pomočnik ali vajenec. "Kar 350 jih je bilo, ko so ustanovili prvo zadrugo. Še pred prvo svetovno vojno so z izdelki solkanskih mizarjev opremljali ne le domove v Gorici, ki se je širila in je potrebovala kakovostno pohištvo, pač pa tudi v Trstu in od tam vse do Egipta," je povedal Markič.

V solkanskih mizarskih delavnicah je v sodelovanju s srbskimi rezbarji nastalo tudi umetelno rezljano pohištvo, ki je krasilo beograjski kabinet tedanjega predsednika Tita. Dvojnik tistega pohištva je stal v pisarni glavnega direktorja tovarne Meblo v Kromberku, kasneje ga je odkupil Goriški muzej.

Solkanski mizarji so izdelovali različne predmete. Nekateri mizarji so se specializirali posebej za kuhinje, drugi za izdelavo krst, tretji za izdelavo stolov, nekateri pa so bili pravi mojstri v rezbarjenju.

Pri delu so jim bili v pomoč vajenci, ki so jih najemali jeseni in so pri mojstrih ostajali približno tri leta. Skoraj vsi mizarji so se učili pri svojih očetih, stricih, starejših bratih in drugem sorodstvu. Pred drugo svetovno vojno posebnih šol ni bilo, po vojni pa je bilo šolanje organizirano tudi v tovarni pohištva Edvard Kardelj, poznejšemu Meblu.

---