Novogoriška znanstvenica v središču prelomnih odkritij

Vesoljska plovila so zaznala kratek izbruh visokoenergijske svetlobe v našem Sončevem sistemu. Med znanstvenimi skupinami, ki so zabeležile dogodek, je bila tudi ekipa vesoljskega teleskopa Fermi LAT, v kateri sodeluje prof. dr. Gabrijela Zaharijas, sodelavka Centra za astrofiziko in kozmologijo Univerze v Novi Gorici.

Gabrijela Zaharijas   Foto: Vesna Humar
Gabrijela Zaharijas  Foto: Vesna Humar

NOVA GORICA > Izbruh visokoenergijske svetlobe je trajal zgolj 140 milisekund - približno tako dolgo, kolikor traja tlesk prstov. Ni več skrivnost, od kod je prišla bleščeča svetloba. Lokacijo energijskega izbruha so znanstveniki natančno določili tudi po zaslugi tega, da je pojav zabeležilo veliko število opazovalnih naprav. Sinergije med znanstvenimi ekipami v zadnjem obdobju sicer pogosto botrujejo prelomnim odkritjem na področju astronomije. Svetloba, so ugotovili znanstveniki, je do nas pripotovala iz bližnje galaksije.

Bližnjost je seveda v tem primeru relativni pojem. Galaksija NGC253 se nahaja v ozvezdju Kipar in je od našega planeta oddaljena enajst milijonov svetlobnih let. Za primerjavo: velikost diska naše Galaksije je približno stokrat manjša.

Magnetarji so nevtronske zvezde z najmočnejšimi znanimi magnetnimi polji.

Super močen zvezdni ostanek

Znanstveniki iz kolaboracije Fermi LAT, med katerimi je tudi Gabrijela Zaharijas, ki je s kolegico Tanjo Petrushevsko med drugim prejemnica jabolka navdiha za svoj prispevek k raziskovanju vesolja, so analizirali obliko signala zaznanega izbruha. Po njihovi zaslugi vemo, da je visokoenergijska svetloba prišla iz supermagnetiziranega zvezdnega ostanka, imenovanega magnetar.

Ko se v vesolju močno zablešči, sta običajno dva možna vira. Prvi so kratki izbruhi sevanja gama, ki nastanejo ob zlitju kompaktnih objektov, denimo dveh nevtronskih zvezd, drugi pa so procesi, povezani z eno samo nevtronsko zvezdo - magnetarjem. Magnetarji so nevtronske zvezde z najmočnejšimi znanimi magnetnimi polji, do tisočkrat višjimi od tistih okoli tipičnih nevtronskih zvezd. In njihovi svetlobni izbruhi so veliko redkejši. Večina izmed 29 magnetarjev, ki jih danes poznamo v naši galaksiji, občasno kaže visokoenergijsko aktivnost, vendar sta do sedaj le dva izmed njih povzročila zelo močne, “orjaške” blišče. Enega so leta 1979 opazili iz magnetarja, ki se nahaja v Velikem Magellanovem oblaku, satelitski galaksiji naše galaksije.

Zakaj se dogajajo izbruhi? Tega še ne vemo. Verjetno zaradi nenadnih sprememb v orientaciji magnetnega polja. Ena od tez je, da te spremembe povzroči premik magnetarjeve skorje - torej neke vrste zvezdni potres.

Zvezdna zamuda

Letošnji blišč je bil najmočnejši doslej. Presenetljivo je tudi, da je svetlobni blisk z najvišjimi energijami prispel do Zemlje kasneje od tistega iz glavnega dogodka - torej dolgo po tem, ko je bliščev signal, zaznan v drugih instrumentih, že ugasnil. Delo Zaharijaseve je bistveno prispevalo k razlagi te vesoljske zamude. Odgovor naj bi bil v interakciji med tokom delcev in medzvedzdnim plinom, ki nekaj časa upočasnjuje tok, nato pa se stisne in segreje ter povzroči udarni lok. Tako se sproži sosledje dogodkov, ki ustvari drugo, »zapoznelo« sevanje gama.

Magnetarji, menijo astrofiziki, so nadvse zanimivi objekti in jih bo v prihodnje treba imeti na očeh. No, na lečah.


Najbolj brano