Mama in hči s konjema z Bavarske v Trst

V Posočju je zadnja leta možno opaziti različne nenavadne popotnike, toda takih, ki so si za “prevozno sredstvo” omislili konje, je malo. Ob mostarskem jezeru smo srečali mamo in hči, ki 500 kilometrov dolgo pot iz južne Nemčije prek hribov do morja premagujeta na konjskih hrbtih. Zavetje prek noči poiščeta na gostoljubnih kmetijah.

MOST NA SOČI “Delno hodiva in delno jahava, izbirava poti izven cest, občasno pa je treba tudi po asfaltu. Spali sva na mnogih kmetijah. Povsod naju prijazno sprejmejo, toda brez pretiravanja lahko rečem, da so naju najbolj toplo sprejeli na kmetijah pri vas v Sloveniji,” si bo slovensko gostoljubnost zapomnila mama Uta, ki s hčerko Janko potuje s konjema Avantijem in Alexom. Časa za pogovor je bilo pri okrepčevalnici Tami, mimo katere sta prišli, premalo. Umirjena konja sta vmes pomulila nekaj šopov trave.

Uta in Janka prihajata z Bavarske, natančneje iz vasi Schliersee ob istoimenskem jezeru. Uta je farmacevtka, doma imajo kmetijo, konja pa za hobi oziroma sta družinska ljubljenčka. “Popotovanje s konji je moja strast, že 30 let se vsako leto na tak način odpravim na pot. V preteklosti sem potovala s sestro dvojčico, ko sem si ustvarila družino pa z možem in tremi otroki. Na pot smo se odpravili tudi takrat, ko so bili še majhni. Vedno se je dobro izšlo.”

Tokrat so se dogovorili, da gresta mama in hči s konji sami na pot, kar bo zagotovo med njima stkalo posebne vezi. “Mož dopustuje z mlajšima sinovoma. Ko bova zaključili v Trstu, bova morda šli še po Istri, naju pridejo iskat, ker s konji pač ne moreva na vlak,” je povedala zagorela in zelo mladostna Uta.

V dolino Soče sta prišli prek Predela. Dnevno prehodita oziroma prejahata od 25 do 30 kilometrov. “Najtežje je bilo na poteh prek hribov, naredili sva manj kilometrov dnevno, ker konji težko hodijo po kamenju. Treba je paziti na obrabo kopit.” Nujen je bil natančen predhoden načrt.

Na Mostu na Soči sta si privoščili sendvič, nato sta se odpravili naprej proti Tolminskemu in Kanalskemu Lomu in Kalu nad Kanalom. Ne dvomimo, da sta našli prijazno prenočišče. Pri kmetijah, ki ju sprejmejo, postavita ograjo za konja, ki se znotraj nje prek noči paseta. Zraven si z dovoljenjem lastnikov, ki ju pogosto povabijo na večerjo, postavita šotor. Zjutraj kreneta novim dogodivščinam in poznanstvom naproti.

---