Kako je odraščala Nova Gorica

Gradbišča, bitke med otroci prišlekov in postajarji, vsakodnevni šverc, brezskrbna mladost med bloki in travniki, bazen pri Meblu kot center poletnega dogajanja ... Prvi desetletji Nove Gorice sta, ujeti v fotografije, na ogled na gradu Kromberk.

Nova Gorica v času, ko je bilo poleg magistrale le nekaj objektov, 
denimo mestna hiša in čebelnjak ... Foto: PaNg
Nova Gorica v času, ko je bilo poleg magistrale le nekaj objektov, denimo mestna hiša in čebelnjak ... Foto: PaNg

KROMBERK > Nova Gorica je v 50. in 60. letih šele dobro nastajala, odrasli, ki so prihajali v mesto vsak s svojimi pričakovanji in tudi skrbmi, so jo doživljali na različne načine, otroci pa precej podobno. “Mesto je bilo zelo majhno, za nas, otroke, pa zelo bogato v socialnem smislu. Bilo je velik, prijazen, odprt prostor, v katerem smo imeli neizmerne možnosti za igranje v naravi, med bloki, hišami… To je bilo zelo svobodno in lepo otroštvo, z vseh koncev Slovenije zbranih,” se denimo spomni sociolog Tomaž Mastnak, ki je takrat živel pod Grčno.

Vsi enaki, ne glede na poreklo

Na enakost med otroki, ki so se družili ne glede na socialno poreklo, spomni tudi novinar in glasbeni promotor Igor Vidmar, ki je bil v bloku 11 denimo sosed slikarja, grafika in avtorja stripov Kostje Gatnika, pa nekoliko mlajšega kantavtorja Iztoka Mlakarja, kirurga Janija Bajca ...

Podoživljanje mladosti

Obiskovalci, ki so na gradu Kromberk množično podoživljali svojo mladost ali spoznavali mladost svojih staršev, imajo seveda vsak svoje spomine na nastajanje mesta, del teh pa je ujet na razstavi GO S50-60 - Mesto in prebivalci v 50. in 60. letih.

“Nova Gorica se mi je zdela eno samo igrišče, z nezavarovanimi gradbišči, kjer se je dalo neomejeno preganjati, loviti in početi vse mogoče. Bil je občutek prostega praznega prostora, razen ruskih blokov so bili povsod travniki, kmetije, rabutali smo sadje in se preganjali s kmeti. Pod vodstvom Kostje smo iz trsja delali kapane, kurili ognje, pekli krompir ... Bolj je spominjalo na ameriški srednji zahod kot na kaj drugega,” se vrne v preteklost.

In seveda večne bitke med postajarji, pravzaprav staroselci, in prišleki, ki so se v nastajajoče mesto šele priselili. BIle so prave otroške vojne, z loki, fračami, letelo je kamenje, marsikdo jo je tudi skupil. “Kot mulci smo govorili: gremo napadat Novo Gorico,” se jih spominja Brane Kovič, ki je bil najprej postajar, nato se se preselili v center mesta, nasproti gimnazije. Postajarji so si sami naredili igrišča, igrala, celo bazen. In imeli so kotalkališče, prostor, kjer so se ljudje družili, ekipa Železničarja pa tekmovala v državnem prvenstvu v hokeju na kotalkah.

Igor Vidmar

novinar in glasbeni promotor

“Nova Gorica se mi je zdela eno samo igrišče, z nezavarovanimi gradbišči, kjer se je dalo neomejeno preganjati, loviti in početi vse mogoče.”

Nove Gorice ni bilo brez meje in šverca

Novo Gorico je vedno zaznamovala meja, pripomni Ervin Hladnik Milharčič, ki ga je, kot je dejal, zaznamoval neljubi pripetljaj ob prvem prehodu meje. “Nova Gorica je neločljivo povezana s tem, da ima zraven še staro Gorico.”

Meja, ki je, kot pravi Solkanec Tomaž Vuga, od leta 1955, ko so dobili prepustnice in šli prvič čez mejo, otrokom na drugi strani odkrila nov, drugačen svet. Svet, ki je očitno zelo cenil dobrine s te strani meje, predvsem meso, maslo in žganje. Te so šle čez mejo malo na prepustnico, veliko pa na šverc.

Mesto seveda sprva ni imelo vrtca, otroke so imeli v varstvu v ruskih blokih (fotografija je iz leta 1958). Foto: GM/Pavšič-Zavadlav

“Nekatere ženske so imele izbrane mesarje, ki so jim pripravljali tako imenovano 'meso za v Gorico', ki je moralo biti lepše, nemastno. To so prodajale na tržnici v Gorici, včasih so jih policaji preganjali. Očetova sodelavka, rekli so ji Karmela Trgovski potnik, je hodila vsak dan, razen ob nedeljah, zjutraj in popoldne v Gorico. Hčerki in sinu je zgradila hišo z denarjem od kontrabanta,” opiše Kovič. To je bil del vsakdana med Goricama, pripomni Gatnik: “Meni se ni zdelo nič posebnega.”

Meja je bila rigidna, cariniki večkrat neizprosni, a je tudi razpirala obzorja. “S prepustnico smo imeli privilegij, da smo v Gorici kupovali gramofonske plošče, ki se jih pri nas ni dobilo, hodili čez mejo na koncerte, prvi jazz koncert sem slišal v stari Gorici. Meja je bila, da bi jo prekoračevali, to je bil občutek svobode,” poudari Mastnak. Stik obeh svetov, zaradi katerega Hladnik Milharčič Novo Gorico poimenuje “kraj medsebojne penetracije kultur”.

Šole sprva v barakah, poletna sreča pa na bazenu

Nova Gorica, kot jo poznamo danes, je bistveno drugačna od mesta, ki je šele nastajalo. S prvim zdravstvenim domom, ki je bil v bistvu malo večja baraka, kjer je zdaj igrišče v borovem gozdičku, s štirimi barakami za delavce na Havajih, kjer so bili v petdesetih letih, preden so zgradili šole v sedanjem centru mesta, osnovna šola, gimnazija in dijaški dom, spomni Tomaž Vuga, ki je tam leta 1957 maturiral.

Obiskovalce in goste sta pozdravila avtorja razstave Rok Bavčar in David Kožuh. Foto: Leo Caharija

In ena od stvari, ki je nedvomno zaznamovala generacije Novogoričanov, je bil seveda znameniti bazen ob tovarni Meblo, ki so ga odprli leta 1953. “Bazen je bil družabni center Nove Gorice poleti. Dijaki smo imeli v zgornjem levem vogalu svoj prostor, diagonalno na drugi strani pa so imeli prostor profesorji,” se spominja Vuga. In zanimivo: navade mladostnikov se niso spremenile več generacij: kantone so igrali že v petdesetih letih, briškula, tršet in tarok pa so itak bili ves čas na dnevnem redu ...


Najbolj brano