Trg Evrope: od bodeče žice do pohoda metel
Meja vedno privlači. Danes si turisti hodijo ogledovat Trg Evrope med Goricama, ki je edinstven primer povezovanja mest v dveh državah. A ta trg je bil svoj čas tudi simbol ločevanja, sredi njega pa je še do začetka leta 2004 stala ograja na sicer takrat že izrazito prepustni meji.
Meja je bila sprva začasna, Gorico je od postaje ločila bodeča žica. Na železniško postajo pa
so že postavili rdečo zvezdo. Da se ve, kdo je kje glavni ...
Odstranjevanje ograje je od blizu spremljala tudi Novogoričanka Cilka Prinčič, ki je od leta 1949 živela nad železniško postajo, dobesedno na trgu med Goricama.
Svinčenih časov, ko so tam najprej postavili bodečo žico, leta kasneje pa namesto nje ograjo, se je za naš časnik živo spominjala: “Dokler je bila na meji bodeča žica, niti skozi okno nismo smeli pogledati, ker je bilo prepovedano. Vsa vrata in okna na železniški postaji, obrnjena na italijansko stran, so zaprli z lesenimi deskami. V takratnih časih se je veliko streljalo na tiste, ki so hoteli prebežati čez mejo, nasploh je bil režim ob meji zelo strog. Mi, ki smo živeli tu, smo imeli dostop do doma le čez železniške tire.”
Njena zgodba je podobna mnogim. Meja je delila na pol celo domačije, v številnih primerih je ločila cele družine, tudi njeno. Cilkina sestra je ostala na italijanski strani, in čeprav ju je ločilo le kakšnih dvajset metrov, v prvih letih po postavitvi žice stikov skoraj nista imeli. “Obiskali sva se le enkrat na leto, in to z veljavnim potnim listom in vizumom, na katerega smo morali dolgo čakati. Vsakodnevne stike pa smo družine ves čas vzdrževale s pismi,” se je Cilka Prinčič spominjala tistih let.
Življenje ob meji se je spremenilo, ko so žico zamenjali z ograjo. Režim na tistem območju ni bil več tako oster kot na začetku, čeprav je bila meja še vedno zaprta. “Od šestdesetih let naprej je bilo lažje. Spominjam se, da so se v tistih letih otroci z obeh strani meje, med njimi tudi moja hčerka, velikokrat spoprijateljili tako, da so čez ograjo igrali odbojko, posojali so si punčke, knjige ... O, takrat pa je bilo že bistveno drugače,” je povedala. Da železna ograja ni mogla povsem ločiti življa ob meji, kaže tudi anekdota ribiča, takrat živečega na postaji, ki je z delom ulova, in to celo že spečenim, pogostil prijatelje kar čez mejo.
“Ljudje so seveda skrivaj hodili čez, tudi to smo vedeli. V začetku smo jih le opozarjali, a so sledili strožji ukrepi,” se je spominjal Jerko Skok, od leta 1947 zadolžen za varovanje meje pri tajništvu za notranje zadeve. Stalna dovoljenja so imeli le zemljiški dvolastniki, da so lahko obdelovali svoja polja, imetnikov potnih listov je bilo malo, ker so bili postopki za pridobitev zelo strogi, vsaka prošnja je šla skozi gosta sita.
“Vse to je pri ljudeh puščalo grenak priokus, kljub temu se niso hoteli odreči stikom s sorodniki, prijatelji ali znanci. Ko v vsaki stiski so bili ljudje zelo iznajdljivi.” Snidenja so jim omogočali na nikogaršnjem ozemlju, na mejni črti pod železniškim mostom v Rožni Dolini. Kjer se je neko nedeljo zgodil tudi spontan preboj meje, ko je na desetine ljudi preprosto “pljusknilo” mimo presenečenih jugoslovanskih in italijanskih stražnikov po ulicah Gorice. Ker so na večer skoraj vsi, ko so se vračali domov, na ramenih nosili sirkove metle, ki se jih takrat pri nas ni dalo dobiti, se je znanega dogodka oprijelo ime “pohod metel”. MITJA MARUSSIG