Tam, kjer so “reagani” še danes doma

Podobno kot se je v 70. letih prejšnjega stoletja v Novi Gorici zgodil gradbeni razcvet, pa tudi ekonomski, je preobrazbo doživela ena od oblik javnega prometa: železnica. Tam se je, bi lahko rekli, “obrnila po Ameriki”. Žal pa niti 40 let kasneje ni naredila novega obrata.

Na priloženi fotografiji je v ozadju videti dim. Gre za parno lokomotivo, kakršne so tako v tedanji Jugoslaviji kot drugod po Evropi vagone vlekle še dolgo po drugi svetovni vojni. V Novi Gorici, na bohinjski progi, so vztrajale do leta 1976 oziroma 1977. Kar pa ne pomeni, da jih že prej niso začeli nadomeščati.

Žal nam letnica posnetka ni znana. Toda v Operativni iniciativi za bohinjsko progo ne dvomijo, da je naš nekdanji fotoreporter Mirko Ličen-Prepih v ospredje postavil eno prvih dizel-električnih lokomotiv na bohinjski progi. Je iz serije 642/643, ki so jo v obdobju federativne Jugoslavije licenčno izdelovali v tovarni lokomotiv Đuro Đaković iz Slavonskega Broda. Kot vedo povedati v iniciativi, so te lokomotive izvorno premikalne. A dodajajo, da “so bile sprva namenjene za vleko potniških in lažjih tovornih vlakov in so v drugi polovici 70. let začele opravljati 'težek premik' na ranžirnih postajah, na primer v Zalogu, Teznem, Sežani.” Ena, sicer v drugačni različici, kot “Prepihova”, danes sestavlja tovorne vlake na železniški postaji v Novo Gorici. Ni pa edina od svojih sodobnic, ki je tam še zmeraj doma.

Prevoz tovora čez postajo oziroma po bohinjski progi so dizel-električne lokomotive prevzele leta 1976. Sprva so tja prišli primerki serije 644, med železničarji poznani kot “španke”, ker so jih licenčno izdelovali v Španiji. Ena danes v Novi Gorici stoji za rezervo. Kasneje sta se jim pridružili močnejši lokomotivi serije 661-414 oziroma 415, ki nista več v uporabi. Leta 1984 pa je Železniško gospodarstvo Ljubljana kupilo dvajset novih lokomotiv 664-100 s tehnologijo General Motors, predvsem za tako imenovani soški koridor.

Ti “reagani”, kot se jih je prijelo poimenovanje po tedanjem predsedniku ZDA, ostajajo hrbtenica železniškega tovornega prometa od Jesenic preko Nove Gorice do Sežane, kakor na ostalih neelektrificiranih progah po državi. Delujejo neuničljivi, izjemno pomembni so bili po žledu, zlasti za koprsko pristanišče. So pa tudi zelo hrupni in kljub vsemu iztrošeni, presegli so za lokomotive običajno 30-letno amortizacijsko dobo.

Nič dosti drugače ne velja za potniške dizel-motorne garniture serije 813, narejene dolgo tega v Fiatu. Prve so po bohinjski progi začele voziti leta 1973, kot razlagajo v iniciativi, je “bil to tedaj izjemen tehnični preskok in dvig kakovosti potniškega prometa. Žal se z nekaterimi od teh vozil lahko vozimo še danes.”

V začetku 90. let je bila večina posodobljenih in dobila so bolj aerodinamičen sprednji del. Šele leta 2012 pa so jih Slovenske železnice konkretneje obnovile, tudi odznotraj, jih klimatizirale, jim vgradile močnejše motorje. Vendar kot ugotavljajo v iniciativi, je “tehnika upravljanja v bistvu ostala nespremenjena, torej je zelo zastarela, pa tudi tehnične karakteristike skorajda niso nič boljše od starejših različic garnitur.”

No, Slovenske železnice napovedujejo, da bodo razmeroma kmalu ta potniški vozni park nadomestile z novim. In za uvod zdaj avtovlak iz Nove Gorice vleče Siemensova lokomotiva herkules, četudi ni čisto nova. A bo treba še počakati, preden bomo nasledniki Prepiha lahko šli posnet veliko spremembo na novogoriški postajo. Preden bodo tam znova “naredili prepih.”

AMBROŽ SARDOČ

---